Zakaj, zakaj, zakaj... o moških in ženskah

'Neki najin bralec nama je poslal Slovar ženskih posrednih izrazov, ki jih je mogoče slišati med značilnimi prepiri.


V redu: s to besedo ženska konča vsak prepir, če je prepričana, da ima prav, in hoče, da on utihne. Moški ne bi nikdar smel s to besedno zvezo opisati ženskega videza. Utegne namreč izzvati prepir, ki se bo končal tako, da bo na koncu ona rekla: 'V redu!'

Pet minut: pomeni za žensko približno pol ure. To je enakovredno petim minutam, kolikor bo še trajala nogometna tekma, kadar moški reče, da bo odnesel smeti v zabojnik po koncu tekme.

Nič: pomeni 'nekaj'. 'Nič' navadno pomeni, da ima ženska občutek, kakor da bi jo nekaj dušilo. Pogosto je to znamenje za začetek prepira, ki bo trajal 'pet minut' in se bo končal z besedno zvezo 'v redu'.

Kar daj: (s privzdignjenimi obrvmi) takšno izzivanje se bo končalo tako, da se bo ženska razburila zaradi 'ničesar' in na koncu pribila 'v redu'.

Kar daj: (z normalnim izrazom na obrazu) pomeni 'vdam se' ali 'počni, kar hočeš, meni je vseeno'. Navadno vas bo čez nekaj minut doletel 'kar daj' s privzdignjenimi obrvmi, ki mu bo sledilo 'nič' in 'v redu'. Z vami bo nato spregovorila čez 'pet minut', ko se bo pomirila.

Glasen vzdih: pomeni, da si misli, da ste bedak, in se sprašuje, zakaj zapravlja čas in se prereka z vami zaradi 'ničesar'.

Oh?: na začetku stvaka navadno pomeni, da vas je ujela na laži. Primer: 'Oh? Govorila sem s tvojim bratom o tem, kaj si počel sinoči.' in 'Oh? In jaz naj ti to verjamem, kaj?' Medtem ko bo metala vaše obleke skozi okno, bo povedala, da je 'v redu', vendar se ne poskušajte izmotavati s še večjimi lažmi, sicer boste doživeli 'kar daj' s privzdignjenimi obrvmi.

Je že v redu: pomeni, da hoče temeljito razmisliti, preden vam bo vrnila milo za drago. 'Je že v redu' pogosto izrečejo ženske skupaj z 'v redu' in v zvezi s 'kar daj' s privzdignjenimi obrvmi. Nekoč v bližnji prihodnosti, ko bo o zadevi premislila in naredila načrt, se boste znašli v hudih škripcih.

Izvoli: to ni izjava, temveč ponudba, da smete govoriti. Ženska vam dopusti, da poveste kakršen koli izgovor ali razlog, zakaj ste naredili tisto, kar ste naredili. Če ne boste povedali resnice, boste na koncu slišali še 'je že v redu'.

Res?: ne sprašuje o tehtnosti vaših izjav, temveč samo pripoveduje, da vam ne verjame niti besedice. Če boste hoteli kaj pojasniti, boste dobili odgovor 'izvoli'. Čim več izgovorov ji boste povedali, tem glasnejši in tem bolj sarkastični bodo njeni 'res?', začinjeni s številnimi 'oh' s privzdignjenimi obrvmi in končnim 'glasnim vzdihom'.

Najlepša hvala: ženska bo to izrekla, kadar vas je sita. Pomeni, da ste jo globoko prizadeli. Sledil bo 'globok vzdih'. Po 'globokem zvdihu' je ne sprašujte, kaj je narobe, saj bo odgovorila 'nič'. 'Nekega dne' boste spet smeli biti intimni z njo.


- Allan & Barbara Pease, Zakaj moški lažejo in ženske jočejo





Je res, ni res... ne vem. Odločite se sami. Meni je samo neverjetno zabavno :) mogoče zato, ker se v tem skriva precej resnice.

Kava presenečenja

'Tudi sam sem podobno sanjal o lastni pomembnosti, upal na ljubezen in si na smrt želel, da bi jasno zagledal svoj odsev v vodi, a je sploh nisem nehal burkati.'
- Mark Nepo, Knjiga prebujenja

Včasih se preprosto zbudiš na napačni strani postelje. Vse, kar gre narobe, ti pač gre narobe in že pred sedmo zjutraj veš, da danes ni tvoj dan. Obstaja samo ena rešitev - sprejmeš dejstvo, daš vse od sebe in se za vsak slučaj premakneš samo takrat, ko je to nujno potrebno. Ves čas se opominjaš, da bo dneva kmalu konec, globoko dihaš, trikrat premisliš, preden kaj rečeš in predvsem ne dovoliš, da te stvari spravijo iz tira. Zlomljen noht, obvezen obisk lekarne, ki zahteva kilometer hoje v portoroški vročini, napačna izbira pijače,.... seveda, danes sem na vrsti jaz. Pri tem lahko uporabiš kanček sarkazma.

Včasih naletiš na ljudi, ki so se preprosto zbudili na napačni strani postelje. Moti jih vse. Od tvojega načina dihanja, do mežikanja in premikanja trepalnic. Žal mi je, zelo mi je žal. Priporočam, da sprejmeš njihov slab dan, spet globoko dihaš in se opominjaš, da se vse prej ko slej konča. Lahko si v glavi prepevaš pesem, ki te spravi v dobro voljo, če pa hodiš na strani drznih ljudi, jo morda lahko mrmraš na glas. In pri tem tvegaš grd pogled, ostro besedo, dežnik v hrbet, ... Zamisli imam neskončno. To počni na lastno odgovornost.

Včasih se zbudiš še pred soncem, s ščepcem groze ob misli, kaj vse te čaka. Za trenutek si zaželiš, da bi si lahko v tem dnevu ukradel minutko ali dve za postanek, počitek, potem pa se spomniš, da bi moral po tem počitku znova zagnati motor na polno hitrost. Odločiš se, da je pametneje preživeti dan na adrenalinu in si na koncu čestitati s ponosom v očeh.

Za dobro jutro naletiš na skupino ljudi, ki ti obljubljajo slab začetek. Sprejmeš, dihaš. Samo korakaj, step by step do večera. Kot vse, se tudi ta mučen trenutek konča in lahko nadaljuješ s svojim dnem.
Potem pa naletiš na drugo vrsto ljudi. Ti te zabavajo, spravijo v dobro voljo. Kljub tvojim nesposobnostim, primankljajem, očitnim pomanjkanjem energije, nekoliko prenešene slabe volje, jim ne prideš do živega. Vodijo te, te presenetijo in preden se zaveš, sediš za mizo, klepetaš z neznanci, smeješ z natakarico in v roki držiš svojo šalčko bele kavice.

Trik do moje sreče

'Gotovo obstaja trenutek, ko prvič prepoznaš, kdo si, in se ti gotovo zdi čisti nesmisel.'
- Ian McEwan, Amsterdam

Stvar je takšna. Sem po vsej verjetnosti na vrhu seznama najbolj naivnih oseb. Tisti, ki me dobro poznate, se zdaj najbrž potihem hahljate, kdor ima res dober dan. se je celo hitro zasmejal. To je eden izmed razlogov, zakaj je z menoj tako lahko manipulirati. Tudi to je splošno dejstvo in moja zgodovina je polna dogodkov, ki naj govorijo sami zase.

Preprosto verjamem skorajda vsemu. Še posebej, če slišim točno tisto, kar hočem. To me sicer niti približno ne naredi izjeme, ampak (pazi to) smo vsi isti. Svet vidimo takšen, kakršnega hočemo, in ne takšnega kot v resnici je. Nimaš kaj.
Osebno pa rada naredim korak več. Sprejemam drugačnost. Če jaz mislim nekaj, ti drugo, imava debato. Lahko sem na koncu tiho, rečem zanimivo, to pa še ne pomeni, da se z idejo strinjam, ali jo sprejemam za svojo. Sprejemam pa dejstvo, da razmišljaš drugače kot jaz. Oba imava prav. Jaz pustim tebe, ti pustiš mene in skupaj delujeva v slogi in miru, skorajda. Poleg tega pa kljub občasno prevelikemu egu, z lahkoto priznam, da ponavadi nimam pojma. Kdo torej sem, da bi dvomila? Če sprašujem in nasprotujem, to ni napad. Samo hočem razumeti. Razumeti pa hočem vse, do zadnje pike in ponavadi pomaga, ko tvojo teorijo vidim v pisni obliki. Zapisani besedi verjamem. Konec. Po možnosti napisane s strani kakšnega super slavnega priznanega psihologa. (Ne morem verjeti, da dejansko dajem namige kako z mano še bolj manipulirati.)

Včasih počnem stvari, ki jih nočem. Ali pa ne vem točno, zakaj jih počnem. V tistem trenutku se mi zdi zabavno, uporabno. Pravilno. Včasih poslušam svoj šesti čut. Kdaj pa kdaj se kasneje tepem po glavi, ampak hej, vsaka stvar me je nekam pripeljala. Rada počnem neumnosti in bedarije. Veliko bolj so zabavne kot njihovo nasprotje, to je zagotovo.

Tukaj pa je trik do moje sreče. Z mojo naivnostjo to ne bo težko.

Ne manipuliraj z mano. Manipulacija je 'vsako vedenje, kjer nam ni pomemben odnos do druge osebe, temveč je druga oseba bolj sredstvo za dosego našega cilja.' S prve roke lahko povem, da ni dobro biti samo sredstvo. Predlagam iskrenost. Na tvoji strani bom po vsej verjetnosti v vsakem primeru.


In opozorilo: žal mi je, če zveni morbidno, depresivno, težaško... spet preveč kompliciram in razmišljam. Niti malo. Iskreno povedano, sem imela ves čas pisanja in razmišljanja na obrazu rahel nasmešek. Tisti nasmeh, ki pravi, vem, kdo sem. Poznam svoje šibkosti in nosim jih na dlani. Ne motijo me in z njimi lahko živim.

Kaj pa ti?

Mladeniču je bilo ime Jakob

'Pastir sem še zmeraj lahko,' si je mislil mladenič. 'Znam skrbeti za ovce in tega nikoli ne bom pozabil. A morda nikdar več ne bo priložnosti, da grem v Egipt in vidim piramide. Starec je imel zlat naprsnik in poznal je mojo Osebno legendo. Res je bil kralj, pravi kralj modrec.'

Od andaluzijskih poljan sta ga ločili le dve uri potovanja z barko, medtem ko je med njim in piramidami ležala neizmerna puščava. Tedaj pa se mu je porodila drugačna misel. Bil je za dve uri bližje svojemu zakladu, in to kljub temu, da je porabil skoraj leto dni, da je prehodil ti dve uri poti.

'Vem, zakaj se hočem vrniti k svojim ovcam. Dobro jih poznam, z njimi ni veliko dela in z lahkoto sem jih vzljubil. Nisem prepričan, ali je mogoče ljubiti puščavo. Toda puščava skriva moj zaklad. Če ga ne najdem, se še zmeraj lahko vrnem domov. Zakaj ne, torej?'


- Paulo Coelho, Alkimist

Sončni zahod

Ah! Mali princ, tako sem malo po malo spoznaval tvoje majhno, otožno življenje. Razen sladke miline sončnih zahodov dolgo nisi imel ničesar, kar bi te razvedrilo. To novo podrobnost sem izvedel četrtega dne zutraj, ko si mi dejal:
'Zelo rad imam sončne zahode. Dajva, oglejva si sončni zahod.'
'Počakati morava vendar... '
'Kaj počakati?'
'Počakati, da sonce zaide.'
Najprej si se zelo začudil, potem pa si se samemu sebi zasmejal. In si mi dejal:
'Zdi se mi, da sem še vedno doma!'
Res. Kadar je v Združenih državah poldne, tedaj, to vsi vemo, v Franciji sonce zahaja. Zahod bi videli. če bi mogli v kratki minuti priti v Francijo. Toda Francija je, žal, predaleč. Na tvojem malem planetu pa ti je zadostovalo, če si premaknil stol za nekaj korakov nazaj. In kadar se ti je zahotelo, si gledal, kako sonce tone...
'Nekega dne sem videl sončni zahod štiriinštiridesetkrat!'

In čez čas si dejal:
'Veš... kadar je človek zelo žalosten, rad gleda sončne zahode... '
'V enem samem dnevu si bil torej štiriinštiridesetkrat žalosten?'

Toda Mali princ ni odgovoril.


- Antoine de Saint-Exupery, Mali princ

Pavček - Moj angel

Pravijo, da ima vsak
svojega angela.
Moj je čist meni enak:
nikoli ga ni doma.

Ko ga kličem, ga ni.
Ko ga iščem, ga ni.
Ko sem priden, ga ni.
Morda ga pa sploh ni.

A včasih se kar pojavi.
Če sem tiho, pozdravi,
če grd, me krecne po glavi
ali pa nogo podstavi,

da kot prava neroda
na suhem po tleh zgrmim.
Tako se igra. Škoda,
da jaz se ne morem z njim.

Avstralski wannabe surferji

Kadar se oziraš vase, je lahko sekunda dolga doba.
- Ian McEwan, Sobota

Današnji blog je posvečen prijatelju, mogoče celo dvema. Ampak glavni junak danes praznuje rojstni dan, kar me je poneslo v nevarne vode nostalgije. Torej, še malo o Avstraliji.
Takoj za opisom nebeško modre barve morja, snežno belega peska in palm, ki v ozadju plapolajo v vetru, sledi (vsaj z ženske strani) vprašanje o super lepih, blond, čudovito izklesanih surferjih. Prve tri sestavine sanj veljajo, četrto moram umoriti že na začetku. Ne, pravi surferji, vsaj tisti, ki znajo stati, se po valovih mečejo ob sončnem vzhodu, samo če jim ne uspe, ob sončnem zahodu. Ali pa na plaži, ki je nedosegljiva vsem nam ostalim smrtnikom. Torej, edini surferji, kar jih je moje oko lahko zaznalo, so bili turisti, po možnosti veliko prestari, da bi lahko zamamili nas, mladenke v cvetu življenja. Oblečeni v neoprensko obleko, da bi si zavarovali prekosmate prsi pred praskami, delujejo predvsem neudobno, sploh kadar ne dosežejo vrvice tik po vratom na hrbtu, da bi si nadlego slekli. Žal mi je, punce.

Imela pa sem srečo, da sem med svojim potepanjem lahko prebila balon, v katerem so živeli študentje in se družila tudi z drugimi, pristnimi Avstralci, ki niso izgubili naglasa. Nekateri imajo to smolo, da so vsi njihovi prijatelji Američani. Prvi izgubijo naglas, drugi se oblačijo v oprijete hlače, majice z nizkim ovratnikom (ki ga v večini sploh ni in jim majica seže skorajda do popka. Z vrha dol.) Eden izmed teh prijateljev, je glasbenik, pravi glasbenik, ki študira jazz glasbo. In izvrstno igra skorajda kateri koli inštrument dobi v roke. Super sva se razumela. Njegov strah pred puncami se je izgubil v mojem primeru, ko sem mu jasno in glasno razložila, da ne načrtujem poroke. Najprej v zameno dobim njegov zmedeni pogled, kasneje pa začudena vprašanja vseh ženskega spola. Kako? Zakaj pa ne? Dovolil si je več, v zahvalo, da sem ga odrešila te groze, se je odločil, da se v primeru samskega življenja s strani obeh dveh, poročiva. Pri mojih 45 letih. S pomočjo izgovora o nekih mejah in otrocih pri ženskah, mi je  to mejo uspelo znižati na 40. Zdaj pa zares. Prepričan je bil, da se vsa dekleta zaljubijo vanj skorajda na prvi pogled. Zveni samovšečno, moram pa mu priznati, da je imel prav. Pridno me je izkoriščal za samoobrambo. V zameno pa sem si kadar koli lahko izposodila majico, jopico, kaj bolj toplega. Usnjena jakna je spodletela. Dečko ima namreč ravno pravo širino ramen (eden izmed puščic, ki jih uporabi Kupid) in je ravno prave višine, da mi je vse pristajalo idealno. Priznanje - uspelo mi je skrčiti njegov najljubši pulover, čisto po nesreči, ko me je (spet?) presenetil dež.

Ampak danes ni njegov rojstni dan.

Nekega dne sem pomagala pri otroškem taboru. Celodvnevna žurka za naše najmlajše. Kar je bilo večinoma prva polovica dneva, druga pa je bilo preprosto druženje s svojo skupino. Ki pa je nisem imela.
Sedela sem na robniku in poslušala mladenga talenta na kitari, ko se je zraven usedel mladenič skodranih svetlih las. Najprej sem pomislila na Malega princa, kar me je avtomatsko spomnilo na zgoraj omenjenega prijatelja. Gospod glasbenik ne bere, pa sem mu v roke potisnila knjigo, ki jo je bral počasi, pa menda vseeno z veseljem. Moj novi prijatelj pa se je predstavil kot Tom. Bil je nekoliko prestar za 'otroka', pa vseeno premlad za pomočnika. Kaj torej je? Zelo priden štirinajstletni pomočnik. Tom je svoje ime dobil po očetu in dedku, skupaj pa je naneslo, da je njegovo ime identično tistemu, katerega lastnik je tudi vlakec Tomaž.

Vsak je spustil nekaj popolnoma nepotrebnih komentarjev, o krompirju, o divjih otrocih in vodo, ki so jo nosili veliko preblizu nama dvema, ki se nikako nista hotela zmočiti. Z enim starejšim bratom, enim mlajšim, ki je avtist, očetom, ki pogosto potuje na Kitajsko, mamo, ki je oh in sploh super in s katero se super razumeta. Eden izmed nepotrebnih komentarjev je bil, da se v resnici neverjetno boji punc. Če bi me s tem komentarjem hotel samo nasmejati, bi mu uspelo. Ko je začel z razlago, sem ugotovila, da je resen. Zakaj? Vsaka se takoj zaljubi vanj. On pa noče nič resnega. Gledala sem ga, se smejala in hitro dojela, da tudi ta fant govori resnico. K meni se je usedel zaradi ene same želje - da bi se me vsaj tri dekleta preveč bala, da bi upala spet govori s princem svojih sanj. Ena izmed njih je bila očitno bolj pogumna, kot si je zamišljal. Kmalu mi je pošiljal poglede, ki so govorili: 'Vidiš?? Vidiš?? Zato si želim, da ne bi bil blond. Res ne razumem, kaj dekleta vidijo na blond laseh. Če bi jim vsaj bila všeč moja pamet.' To natančno vem zato, ker mi je kasneje razložil ta svoj presenečeni poglej. Skoraj identične besede, ki bi jih izrekel moj prijatelj, le da tisti ni blondinec.

Kljub mojemu globokemu prepričanju, da sem v glavi ostala stara 14 let, lahko potrdim, da je Tom sigurno razmišljal mnogo bolj zrelo kot smo vsi ostali pri naši zgodnjih najstniških. Razen ideje o zlatolascih seveda. Pomirila sem ga, da ga sigurno veliko bolj privlači njegov lahkoten pristop do življenja, njegovi blond lasje nimajo pri tem veliko veze. Od takrat naprej vidim na slikah samo še njegovo grivo. Samozavesten pristop sigurno dobi številko 10.

Kramljanje, filozofiranje (dejansko sva se kmalu začela pogovarjati o pomenu življenja) in skupno pospravljanje ogromne dvorane, so tri brilijantne ideje, kako preživeti popoldan.





Toma sem videla samo še enkrat zatem. Draga mamica ga je pripeljala dobro uro in pol v eno smer, da bi ga odložila na moji poslovilni zabavi. Kjer je bilo ogromno ljudi, in se je z moje strani vse končalo v solzah. No, ne samo mojih. Druga tema.
Nepričakovano sem dobila njegova sporočila. Štejem si v čast, da me pokliče, kadar mu je najtežje. Mogoče zato, ker dejansko nikoli nisem bila del njegovega življenja, sam enkratni utrinek. Ko pove meni, je kot da bi povedal tujcu. Le da se s tujci ne smemo pogovarjati...

Verjetnost, da se bova še kdaj videla je minimalna. Da bova še dolgo v stiku, pa ne dvomim.

Ne vem, zakaj, kako in kdaj, ampak nekateri ljudje se te dotaknejo bolj kot drugi. Zaupaš jim bolj kot drugim. Všeč mi je, da sem si z enim samim popoldnevom lahko priborila zaupanje, ki bo trajalo veliko dlje kot najino srečanje.

Fant je res fant od fare.