Objeti svet

Dano ti je bilo življenje, dolžan si (in kot človeško bitje tudi upravičen do tega), da najdeš nekaj lepega v življenju, ni pomembno, kako majhno je.

- Elizabeth Gilbert; Jej, moli, ljubi

Vsi smo včasih majčkeno nostalgični. Enkrat si želimo, da bi lahko čas zavrteli nazaj, drugič obujamo spomine z namenom, da se smejimo bedarijam. Vedno pa to nekako prikaže spremembo, pot, ki smo jo prehodili od takrat do sedaj. To ni nujno prijazno in spodbudno. Vidimo, kako daleč smo v resnici od naših želja in ciljev preteklosti.

Trenutno sem imela enega podobnih trenutkov, z eno samo razliko. Videla sem želje in cilje, videla sem pot in se uščipnila, da bi videla, če sem res budna. Da sem seveda preverjala fotografije in ostale dokaze, je samo malenkost.

Daleč, daleč nazaj v času, ne tako zelo daleč, daleč stran v prostoru, sem sedela na tleh, pred globusom in merila korake. Prbližno ena konica prsta je moja Slovenija. Koliko časa mi vzame torej do otočka nekje severno-zahodno od nas? London, mesto Harryja Potterja, angleščine, (nekaj, kar me je v zahvalo tetke in boybandov spremljalo verjetno od dneva ena), je bilo preprosto daleč stran. Upala sem, si želela in sanjala. Ampak gremo biti resni. Da bi kdaj prišla tja, to je pač predaleč.


Danes spet merim razliko. Spet me videz vara in mi šepeta, kako je to daleč. Predaleč. Potem pa pridejo spomini. Kje vse sem že bila. Evropa. Konček Afrike imenovan Egipt (naj šteje, prosim). Amerika. Avstralija. Tega niti ne morem videti na globusu istočasno kot mojo malo Slovenijo.

London. Sanje. Mogoče si daleč, ampak definitivno znotraj dosega.


Če bo moja pot šla tako naprej, bom prvi komercialni potnik na Luni.... kdo bi posodi prste za merjenje razdalje???

Perfect Match

July. The town pool. A hundred and two degrees in Maine, a record.
'What if i sink?' Nathaniel asked me. I stood in the shallow end, watching him stare at the water like it was quicksand.
'Do you really think I'd let you get hurt?'
He seemed to consider this. 'No.'
'All right then.' I held out my arms.
'Mom? What if this was  a pit of lava?'
'I wouldn't be wearing a bathing suit, for one.'
'What if I get in there and my arms and legs forget what to do?'
'They won't.'
'They could.'
'Not likely.'
'One time is all it takes,' Nathaniel said gravely, and I realised he'd been listening to me practice my closings in the shower.
An idea. I rounded my mouth, raised my arms, and sank to the bottom of the pool. The water hummed in my ears, the world went slow. I counted to five and then the blue shimmied, an explosion just in front of me. Suddenly Nathaniel was underwater and swimming, his eyes full of stars and his mouth and nose blowing bubbles. I caught him tight and broke the surface. 'You saved me,' I said.
Nathaniel put his hands on either side of my face. 'I had to,' he said. 'So you could save me back.'

- Jodi Picoult, Perfect Match


....obvlada.... predvsem v pripovedovanju, da svet ni črno-bel....

Varuh v rži

'Poznaš tisto pesem Ko skozi rž bi stopil in zasačil koga? Rad bi ....'
'Tako gre Ko skozi rž bi stopil in srečal koga!'  je rekla stara Phoebe. 'To je pesem. Robert Burns jo je napisal.'
'Vem, da jo je napisal Robert Burns.'
Vendar je imela prav. Res gre takole: 'Ko skozi rž bi stopil in srečal koga.' Vendar tega takrat nisem vedel.

'Mislil sem, da je ko bi koga zasačil,' sem rekel. 'N, ja, jaz si v mislih vedno predstavljam vse tiste otročke, ki se igrajo na nekakšnem velikem rženem polju in to. Tisoče otročičev, in nobenega drugega - nikoga od velikih, mislim - razen mene. In jaz stojim na robu nekakšne nore pečine. In stojim tam in moram ujeti vsakogar, ki bi lahko padel čez rob - mislim, če se lovijo in ne gledajo, kam stopijo, takrat se od nekod pojavim jaz in jih ujamem. In to bi delal ves dan. En tak varuh v rži in to. Vem, da je noro, ampak je to edino, kar bi resnično rad bil. Vem, da je noro.'

Potovanja

It is not in the stars to hold our destiny but in ourselves.
- William Shakespeare


Zgornji verz je bila 'alea iacta est'. Tisto, kar je odločilo, da se tole zapiše. Par ur pred tem pa sem v National Geographic (letošnji januar izvod) prebrala nekaj, kar naj bi razložilo človeško potrebo po iskanju, odkrivanju in raziskovanju vsega neznanega. Najprej selitve ljudstev in novi kontinenti, zadnje čase se podajamo v vesolje, globine morja in na divje potovanje po strugi pozabljene reke, ki se steka v še bolj pozabljene skrite jame sveta. Menda res obstaja gen, ki služi temu, da smo po naravi pravi raziskovalci. Tisti srečni lastniki tega gena raje tvegajo, na splošno pa so jim bolj všeč gibanje, spremembe in pustolovščine.

Ok, tako kulturolog v meni kot antropolog v članku se skupaj z genetiki strinjamo, da to ni dovolj. To je samo predpogoj, biološka lastnost, ki pa se mora razviti v kulturi in mora imeti sredstva, da bi lahko zacvetela v svoji popolnosti. Torej. Če hočem biti mornar, pa nimam ladje.... si lahko kvečjemu naredim piratski tattoo. Kje na gležnju mogoče... khm.

Naj bo to res ali ne, vsekakor je vredno razmisleka. Če govorim o sebi, vem, da potrebujem potovanja.  Uradno že dobro leto (leto in deset dni, če smo natančni) živim spet v Sloveniji, Šenčurju, v moji najlepši sobici na svetu. Z zavistjo gledam v letala, sploh tista oranžna Easy Jetova, ki letijo v smeri proti Londonu. Muči me potovanje. Močno. Po enem letu življenja v istem kraju.
Med destinacijami, ki bi jih rada obiskala, niso tipični kraji. Edinburgh, London, New York, Sydney (oh hej!). To je pač izvzeto. Trije od teh so me pač že preveč očarali. Ampak zares rada bi odšla v Kenijo, v Južno Afriko, Brazilijo, Egipt. Arabija, Izrael. Severna Koreja. Samo zato, ker je težko.
Na seznamu 'Obvezno naredi v življenju' se skriva nekje na odprtem točka, kjer moram plavati z morskimi psi. V kletki, ampak morski psi so torej veliki. Požrešni. Da ti poženejo kri po žilah in ustavijo srce.
Želim si skodrane lase. Zakaj? Ker so divji, neukrotljivi. In ne dolgočasni. Trudim se po najboljših močeh.
Najnovejša naloga, ki sem si jo zadala, je, da v restavracijah vedno izberem nekaj, česar še nisem nikoli poskusila. Nekaj novega z menija.
Grem na sprehod in hodim in hodim, zavijam po poteh, ki jih ne poznam. Cilj igre: najdi pot domov. Ali pa se spravi na trolo, se pelji v neznano in potem najdi zaželjeno lokacijo peš. Ponavadi uporabim zemljevid. Škoda, pa ta časovna omejitev....

Da še dodam začimbe k tej prikuhi: dejansko imam rada spremembe. In jih potrebujem. Ne maram se odločati, verjetno zastokam, vsakič, ko je na meni, da naredim odločitev. To pač ne gre. Ampak še slabše je, ko ne morem narediti odločitve. Ali pa, ko se moram soočati z nekom, ki noče narediti odločitve. Kriza.
Razumem. Včasih ne gre, včasih moraš prespati, včasih ne veš dovolj informacij. Včasih ni lahko. Vsake svete čase pa je že kar pretirano težko. Zame je to samo znak, da se preprosto moraš odločiti. Raje grem v napačno smer, kot pa da se zataknem na sredini in se ne premaknem. Nobena odločitev ni dokončna, nobena čisto pravilna in nobena čisto napačna.
Ne, ne pomeni ne za vedno. Ljudje nimamo vedno prav. Se spomnite časov, ko so verjeli, da je Zemlja ravna?
Niti nimam jaz vedno prav. Moja orientacija je... minimalna, zanič. Nekako tako hodim skozi življenje. Pač grem. Ne vem, kje sem. Nekako si predstavljam, kje hočem končati. Pa še to je zadnje čase vedno bolj 'široko prevedeno'. Recimo, da vem, kje nočem pristati. Izgubljam se, kličem na pomoč. Čaka se me, zamujam. Sem nepotrpežljiva, po drugi strani pa nočem biti omejena s časom in urnikom.

Oh ja, res potrebujem kakšno zanimivo potovanje .....

Triindvajset

Življenje je sen, le malo razumnejši od večine sanj. - Pascal (Wouk, Upor na ladji Caine)


Vse najboljše meni!! In čestitke mamici in očiju za uspešnih 23 let. Resno.

To bo ena izmed obletnic rojstva, ki sem se jih v resnici razveselila. Razen ko sem bila še mala razvajenka in sem pričakovala največjo zabavo z mnogimi darili. Ampak takrat sem bila mlada in neumna. Zdaj sem bolj... mladostniško navihana. Upam :)

Lanskoletno rojstno dnevno praznovanje je bilo skrito v senci drugega, pomembnejšega dogodka: vrnitve iz Avstralije. Sicer je ta Avstralija rada prevzemala pozornost, se mi zdi... 

Kar koli.... Hvala za želje :)) 

Iskreno, samo med nami, še vedno bom otrok po duši. Letos imam namen to biti še bolj kot kadar koli prej. Kdaj pa bom, če ne zdaj?? 

Uživati življenje na polno, vsak trenutek. Nabirati spomine, da se jim bomo lahko na stara leta smejali in si spet mislili, kako smo bili mladi in neumni. Triindvajset. Optimistična številka. Mislim. Ojoj. 

Vglavnem, zabavno bo, veselo bo, nagajivo bo. Noro. Včasih leno, ampak nikoli dolgočasno. Enkratno.

In pričakujem, da boste na tej poti vedno kje v bližini. Rada se smejim sama sebi, ampak se mi zdi, da delujem bolj normalna, kadar je še kdo zraven.....

Upor na ladji Caine

'Bil je na poti, da se udeleži bitk, ki so bile prav tako velike kakor katere koli v zgodovini. Toda njemu so se tudi potem zdele samo pisana zmeda nadležnih, zapletenih in utrudljivih dejanj. Šele v poznejših letih, ko je prebiral kjige, ki so opisovale prizore, pri katerih je biil udeležen, so mu postale te bitke res Bitke. Šele tedaj, ko ga je že minila mladostna vnema, je prišel čas, ko se je lahko grel ob žaru oživljenega spomina, da se je tudi on, Willie Keith, bojeval v odločilni bitki.'

- Herman Wouk, Upor na ladji Caine


... prevede naj si pa vsak zase.... :)

'Odločim se biti srečna'. Ali 'bedak sem'

Ko smo tako opredelili pojma 'hotenost' in 'nehotenost', moramo zdaj spregovoriti še o odločitvi; zakaj odločitev je z bistvom vrline najtesneje povezana, po njej lahko značaj še zanesljiveje presodimo kot po dejanjih.
Odločitev je nekaj hotenega, vendar ni isto, kajti 'hoteno' ima širši pomenski obseg. Hotenosti so npr. deležni tudi otroci in druga živa bitja, ki odločitve ne poznajo. Dalje: nenadna dejanja lahko označimo kot hotena, čeprav niso storjena na osnovi odločitve.
Očitno se motijo tudi tisti, ki označujejo odločitev kot neko poželenje, izbruh strasti, željo ali nekakšno mnenje. Saj npr. nerazumska bitja ne poznajo odločitve, čeprav so deležna poželenja in strasti. Dalje: kdor se ne zna obvladati, dela pod vplivom poželenja, ne pa odločitve. In obratno: kdor se zna obvladati, dela pod vplivom odločitve, ne pa poželenja. Nadaljni dokaz: poželenja nasprotuje odločitvi, ne nasprotuje pa poželenje poželenju; poželenje gleda na to, ali je nekaj prijetno ali boleče, odločitev pa ne.
Še manj more biti odločitev istovetna z izbruhom strasti. Kar se stori v strasti, se zdi, da je zelo daleč od odločitve.
Odločitev tudi ni isto kot želja, čeprav se zdi, da ji je zelo blizu. Kajti odločiti se ne moremo za nekaj nemogočega, in če bi kdo trdil, da se je odločil za kaj takega, bi ga imeli za bedaka. Želja pa gre lahko tudi za nemogočim, lahko si npr. želimo nesmrtnosti. Dalje: želja je lahko usmerjena tudi k nečemu, česar sami ne bomo nikdar storili; lahko si npr. želimo, da bi zmagal neki igravec ali atlet. Nihče se ne more odločiti za kaj takega, ampak le za nekaj, kar misli, da bo sam storil. Poleg tega je želja usmerjena bolj k samemu smotru, odločitev pa k sredstvom za dosego tega smotra. Tako npr. si želimo biti zdravi, odločimo pa se za nekaj, s čimer si zdravje ohranimo; želimo biti srečni in tako govorimo - toda govoriti 'Odločil sem se biti srečen' bi ne bilo umestno. Skratka: odločitev se nanaša na nekaj, kar je v naših močeh.


- Aristotel, Nikomahova etika, Tretja knjiga, 4. poglavje

... za vse filozofe, temperamentneže in komplikatorje.... :)