#alkimist

'kadar si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da bi se ti sanje uresničile,' je govoril stari kralj. 

a stari kralj mu ni nikoli govoril o tatvinah, neprehodnih puščavah, o ljudeh, ki poznajo svoje sanje, a jih nočejo uresničiti. stari kralj mu je zamolčal, da so piramide samo kupi kamenja, ki si jih vsak lahko postavi na svojem dvorišču. prav tako mu tudi ni povedal, da si moraš takrat, ko imaš dovolj denarja, da si lahko kupiš večjo čredo kot kdaj koli, to čredo tudi kupiti.

- paulo coelho, alkimist

nesrečniki

zakaj bi bilo drugače sploh vredno živeti, če bi bilo vse tako, kot je videti?
- umberto eco, foucaultevo nihalo


obožujem knjige. upam, da je to zdaj že zacementirano v same temelje zemlje. ne spomnim se, da jih kdaj ne bi. vse tetine knjige (ki sem si jih priborila: npr. zlata ptica) so počečkane z mojim imenom. nepravilnim, čudno obrnjeno črko j, ampak še vedno. moje. morje, učim se brati in ni bilo večjega vznemirjenja kot večer, ko sem držala eno od dveh knjig v rokah. ena je temno modra, nekaj o racah. druga, čudežno drevo. od tam je šlo samo še navzgor.

* prva 'odrasla' knjiga: pilotova žena.
* novohlačniki in pogled knjižničarke v osnovni šoli, ki sporoča, da ne, na žalost še ni nobene nove.
* hročš leti v somraku. prva, ki me je dejansko potegnila v zgodbo in me pustila rahlo zmedeno, kateri izmed obeh svetov je bolj resničen.
* portret doriana graya. očitni dokaz, da obstajajo knjige, ki so dobre, in knjige, ki ti s prvim stavkom povejo, da so veliko več kot samo dobre.
* alkimist. mali princ.

nesrečniki, victor hugo. zgodba, ki se dotakne in te potegne v globino, da jo še leta kasneje čutiš v rokah, vidiš, na kateri strani se prvič pojavi novo ime. spomniš se vsake malenkosti, od police, kjer je čakala dolge tri mesece, ker ne moreš in ne moreš preboleti opisa pokrajin, ki nimajo nobene veze z zgodbo. stran za stranjo, korak za korakom, kako izgleda pariška kanalizacija čez celotno 19. stoletje. tisti en stavek, ki naredi to dolgotrajno pot več kot vredno. hočeš priti do konca, ampak nočeš, da se kadar koli konča. ampak se. torej jo ponavljaš. tega špeha res ne greš brat spet od začetka, ponavljaš jo v glavi. in si popolnoma presrečen, ko ugotoviš, da obstaja v glasbeni obliki.

torej. nesrečniki pod zvezdami na ljubljanskem gradu. in mini bedna razlaga, zakaj se solzim še preden se film začne.


//

why is it worth living, if everything is as it seems? 
- umberto evo, foucault's pendulum

i adore books. i believe that should have been cemented into the very foundations of the earth. i can't remember ever not adoring them. all of my aunt's books (that's i have eventually made my own) have my scrabbled name written all over. not correctly spelled, a letter twisted making it look the other way, but still my name. saying 'mine'. we're at the sea side and i am just learning how to read and there is no greater excitement than holding one of the two books in my hands during sun setting. one of the books is dark blue, something about ducks. the other, about a magical tree. it only when up from there and then. 


* my first 'grown up' book: the pilot's wife
* die knickerbocker-bande and the look on the librarian's face telling me, no, unfortunately nothing new
* the beetles fly at dusk. the first book that sucked me into the story and left me confused, thinking which of the worlds is more real
* the picture of dorian gray. the obvious proof there are books which are good and books that with the very first sentence proclaim they are much better than just good
* the alchemist. the little prince

les miserables, victor hugo. a story that touches and pulls you in deep, so you can feel it in your hands years later, so you can still see on which page a new name appears for the first time. you remember every little details, from the shelf where it waited for those long three months because you just couldn't get over the dragging description of landscapes, that seemingly have no connections to the story. page after page, step by step about how paris' sewage system worked back in the 19th century. following by one sentence that takes your breath away and makes the journey worth the price. you cannot wait to get to the end and you still don't want it to ever finish. but it does. so you keep the story in replay. you really don't go reading all that heavy weight, you just repeat it in your head. and you get over your head with joy when you realise the story exist in musical form.

so. les miserables under the stars on ljubljana castle. and a small pathetic explanation of my tearing up before the movie even starts.

special someone. a book

'was there anything as real as words?' - oscar wilde, the portrait of dorian gray


there's a book. a mark twain book, from 1917, 450something pages, a connecticut yankee in king arthur's court. there's quite a bit of connecticut yankee in the story, not so much of king arthur.
it's a jewell. it's old, it's the perfect size. not one of those that require extra pair of hands as a support system or a magnifying glass so you can read the words. i guess some forget that books are supposed to be read. it's a hard cover, blue (faded, nothing too fancy), with antique-looking papers (probably because they are close to being antique) with red edges. even the very smell of the book promises a world far away, full of enchantments. forget morgan le fay and merlin. within books everything is magic.

this particular book i can't take home with me. i can borrow it from the library but it is not allowed to leave the library. when you think about it, that is not such a bad idea. i might love that book more than anybody and that is exactly the reason why it should stay where it is. chances are i'd never bring it back.

normally, it should take me about three days to finish. instead of cuddling with the book, i need to chase the moments to get myself to the library, run to the top floor, politely smile at the librarian (either one of the two that sees me coming from afar gets the book ready before i come close), i whisper a 'hello' to the book, continue fast-paced walk towards the spot, sit down, sigh, open it and relax.

i make that last awhile. then it's time to say goodbye.


'some books are to be tasted, others to be swallowed, and some to be chewed and digested.' - francis bacon

instead of devouring the book, i made it a ritual.

reading to me is a form of breathing. this special book turned it into worship.

dober začetek

create a life so large and bright it is irresistible. - lisa bevere, lioness arising

(ustvari življenje tako mogočno in bleščeče, da se mu ni mogoče upreti.)

ne da bi bila blazno samovšečna, niti ne naredim neskončno število slik sebe v ogledalu vsakič, ko grem mimo. 

obstajajo pa fotografije mene, ki jih gledam z veseljem. zrem v obraz, za trenutek ali pa to razvlečem, v vsakem primeru sama sebe spravim v boljšo voljo. to so tiste fotografije, kjer sem še mala, komajda (ali pa celo ne) sposobna narediti prve korake. mogoče samo takšne slike opazim, ampak na veliki večini me ujeti pogled začara. hočem biti ta oseba, ki jo gledam. 

mona lisa nasmešek. oči, ki pravijo, da se nekaj plete v ozadju, kar mi bo všeč, drugim pa seveda malo manj. navihana. polna energije. polna pričakovanj. neustrašna. svet se vrti okoli mene, in kar je morda še boljše - svet vrtim okoli sebe. medved med zobmi (verjetno v fazi, kjer sem bila še nesposobna hoditi, ampak sem vedela, koga bom vedno vzela s seboj na pot. in, oh, kako rada sem se svobodno podajala na pot ;)). 

slike plus moja domišljija plus zgodbice malo tu in malo tam ... dober začetek. in predvsem dobra oseba, ki jo hočem narediti ponosno. 

Ljubezni tri in ena smrt

Razmišljam o tem, je nadaljeval, da bi opustil razglabljanja o pomembnih stvareh in postal cinik v stilu svoje generacije, zoprn in vzvišen in preračunljiv na tak način, da bi bil moj spiel hkrati videti iskren in spontan. To znajo skoraj vsi moji vrstniki. Potem, se mi zdi, bi poznal odgovore, preden bi si zastavil vprašanja. Utrujen sem tega, da si kar naprej zastavljam vprašanja, ne da bi našel odgovore. Predvsem pa danes to ni več v modi; danes je v modi imeti odgovore, čimbolj enostavne: klik z miško in ergo. Po eni strani se počutim dislociranega tukaj na vasi, po drugi strani pa mi je všeč, da živim med ljudmi, ki verjamejo, da je svet to, kar gledajo na televiziji, preproščina drugih spodbuja v meni željo, da bi se popreprostil še sam, in ta želja mi že nekaj časa predstavlja edino luč na koncu predora.
Sploh razumeš, o čem govorim?

- Evald Flisar, Ljubezni tri in ena smrt

Smisel življenja

Brati.
      Potovati.
Upočasniti svoje misli.
      Pospešiti svojo pamet.
Gnati se in vendar mirovati, biti potrpežljiv kot svetnik in impulziven kot otrok.


- John Le Carre, Zvesti vrtnar

Materialni svet ali nakupovanje

Usodi ne moreš uteči. Če si pameten, jo poiščeš.
- Evald Flisar, Čarovnikov vajenec



Tale ideja prihaja od kdovekje. Mogoče od tipične pondelkove jutranje kave. Kjer se pogovarjamo o stvareh kot so kdo sem? Kdo sem, če ne upoštevam, da sem samo to, kar sem v odnosu do nekoga drugega? Ali pa kaj je dobro? In to ne samo teoretično, tudi praktično. Ne obsojaj, dokler ne hodiš v čevljih nekoga drugega, ampak tudi ko hodiš naokoli v čevljih tega drugega, si še vedno ti v teh čevljih.  Kje se vprašanja začnejo in kje se končajo. Kje boš čez 5 let, kaj boš počel, da boš še vedno zvest samemu sebi in hkrati delal dobro. Ne zase dobro, na splošno dobro.

In podobne teme. Mogoče delujem na sončno energijo.

Kaj iščem? Ne vem. Popolnost mi nekaj skače po glavi, pa mi niti najmanj ne diši.

Kot naprimer iskanje popolne obleke. Lahko je idealna po vseh standardih. Prave barve, prave oblike, prave velikosti. Ampak nekako... ne sede. Izgledaš čudovito, to je res. Tudi cena je idealna; ne preveč, da te ne spravi v bankrot, in ne premalo, da ne poudarjaš, kako si tik pred bankrotom. Sede v katero koli vreme, izbira dodatkov je popolnoma svobodna in prosta. Izgovor za nove, stare čevlje, udobne ali malo manj udobne, ampak (kot bi rekla moja mami) primerne samo za vikanje in nič manj.

Zakaj potem ne? Mogoče zaradi moje teorije, kako je vse relativno. Kontekst, kontekst, kontekst. Prvi korak, drugi korak, vse je pomembno.
Po tej teoriji popolnost ne obstaja. Odvisna je vsakega posameznika. Od razpoloženja. Od priložnosti.


Vse, kar iščem, je obleka. Ne popolna. Ampak takšna, v kateri bom odgovor 'kdo sem' nosila na dlani.
Še dobro, da so trgovine kdaj pa kdaj zaprte...