Most v vrt

Upanje brez vere je samo hrepenenje. - Catrina Henderson

Yay, še zadnji blog v tem mesecu (kar pomeni celo trije!! :))

V torek se je začel drugi semester prvega letnika. Že nekaj časa so v Sydney kapljali novi študentje, stari odhajali, veliko spremembo pa bomo začutili šele, ko se vse ZARES ZAČNE. Kar bi lahko uporabili tudi drugje v življenju. Koliko časa človek dejansko potrebuje, da se zave sprememb, ki se vsak dan zgodijo okoli njega?

Eden izmed 'starih' študentov je imel priložnost pozdraviti brata, ki bo sedaj začel s šolo. Menda se ne zaveda, kakšen srečko je...

Pred enim letom je doživel nesrečo v plavalnem bazenu in si na treh mestih zlomil vrat... Komentar ob mojem pogledu: prosim, kaj?! 'Hja, vsi zdraviniki so rekli, da ne bi smel biti živ....' V roku enega meseca je odkorakal iz bolniščnice...

Za eno izmed seminarskih nalog smo morali narediti načrt za naših naslednjih pet let. In kam nas bo to pripeljalo. Največji problem je bil, da takrat nismo vedeli, kje bomo čez dva meseca, še manj pet let. Kaj boš, ko boš velik, je za vse še vedno velika neznanka. Ni pa x-faktor, da vsi nekaj hočemo biti. Vsak hoče nekaj narediti, ustanoviti, zapisati, začeti,.... nekaj, kar bo za vedno spremenilo svet v katerem trenutno živimo. Ambicija do neba :)

Ampak mogoče nas ravno to žene naprej.

Močna želja po nečem. Strast. Hrepenenje. Upanje, da smo tu z razlogom, da smo del nečesa večjega, in da lahko igramo vlogo v tem nečem večjem. Vlogo, ki je neprecenljiva.

In ni samo naša. Pravica do te vloge je tisto, kar nas loči od vsega ostalega. Pravica in dolžnost.

Zakaj zjutraj vstaneš?

Kaj ti daje tisto upanje, da ne obupaš, ko gre težko?

Kaj so tvoje sanje?

Komu si zaupal te sanje, ki te na vso moč podpira in ti ne pusti, da bi vse spustil iz rok?

Kaj je tisto, kar te res osreči? In kako lahko to dobiš vsak dan, pa čeprav samo malo?

Mimogrede ugotovitve...

Tema srca sestavi zgodbo življenja. - Brian Houston

Med konferenco smo morali vstajati zgodaj zgodaj. Medtem, ko nekateri potrebujejo 10min jutranjih priprav, sem ugotovila, da mi 10min vzame samo umivanje zob. Če hočem skrajšati.... no, recimo samo, da to ne gre. Vem pa, kašni so temelji za takšno početje.

Imenuje se: kolonija, tri ure počitka vsak popoldan, 14 dni in draga Tjaša Šenk.

Konec sedmega razreda osnovne šole, sva odšli v Pinesto. (Za dodatne zgodbe se lahko oglasite pri Tjaši). Del vsakdana je bil počitek po kosilu. Tri urni. Lahko smo bili v sobi in se tiho pogovarjali. Nismo mogli menjavati sob, razen takoj na začetku. Zveni kot zapor.... dvomim, da je bil to njihov cilj :)

Prvil sva risali, drugič sva se kartali, tretjič telovadili (hej, pri 13 je energije več kot preveč),... sčasoma ti preprosto zmanjka idej. Energije veliko, domišljije veliko, ampak kaj, ko se vsega prehitro naveličaš?!

Alea iacta est. Kocka je padla. Umivali si bova zobe.

Naj samo rečem, da manj kot tri minute umivanja zob, zame preprosto ne predstavlja več umivanja zob.

Ni vsak dolgčas brezvezen ;)

Podiram rekorde (en mesec brez bloga!!)

Moje življenje je s svinčnikom zarisana skica nečesa veličastnega. - Robert Fergusson

No, recimo, da imamo internet. Končno. In recimo, da se je v enem mesecu zgodilo ogromno. Glavno pa je, da izgovori ne bi smeli biti izgovori.

Prva stvar, ki se je zgodila, je bila selitev. In praznovanje rojstnega dne.

Novi naslov je 929/2 Lachlan Street, Waterloo, 2017 NSW, Australia. Pogled je neverjeten, sončni zahodi, vzhodi, mesto Sydney. Vse nujno potrebne stvari (trgovina, videoteka in vsi ostali študentje;)) so ostali dovolj blizu, da se za to ne sekiramo in dosti daleč, da se počutimo, kot da smo se ločile od večnega kroga.

V enem mesecu prebivanja v novem stanovanju smo imele en večer, ki smo ga preživele samo me štiri. Vse ostale dneve in noči smo gostile prijatelje in družino.... kar je tretja točka tega bloga :)

Druga stvar, ki se je zgodila, je bila Hillsong Conferenca. Nekaj, kar sem si želela obiskati zadnja tri leta. Zdaj sem imela ta privilegij, da je moja vloga bila pomembna pri tem, da se je cela konferenca sploh zgodila.

Več kot 22,000 ljudi v eni dvorani. Še približno 700 jih leta nekje v okolici in skrbi, da vse ostalo poteka, tako kot bi moralo. Med drugimi tudi gasijo koše za smeti, ki so se vneli... in zgoreli do tal. Med drugim.

Kot del moje 'izobrazbe' je spadalo voditi dogodek, elective, ki se je dogajal vsako popoldne. Izmed 26 dvoran in 'izbirnih predmetov' na konferenci, se je eden dogajal v Amfiteatru. Odprta dvorana, vendar še zdaleč najtoplejša. Zakaj Avstralci ne marajo gretja, niti njim ni jasno.

Amfiteater, ljubkovalno klican kot ' luknja, pokrita s šotorom'. Sprejme približno 1000 ljudi, in kot študentki organizacije, je pripadala meni. Vsak dan ob pol dveh se je začelo predavanje (pisanje pesmi, I Heart - https://transact.myhillsong.com/iheart/ , in pa krater opis različnih situacij v Ukrajini in Rusiji. Recimo samo, da mi je bilo všeč dejstvo, da sem Ukrajinščino razumela bolj, kot sem pričakovala). Naloga je bila, da je vsak vedel, kaj počne, kdaj počne in kako se to naredi. Precej letanja, govorjenja in spoznavanja novih ljudi :) hihi

Tretja velika stvar tega meseca so obiski. Končno. Tetka Petra in bratec Žiga. Obiskali smo Akvarij, živalski vrt, šli z ladjo nekoliko stran od mesta in si ogledali kite, na poti nazaj pa videli delfine. Mesto, operno hišo, UGG škornji, IMAX. Kar je največji kino zaslon na svetu - osem nadstropij, 3D in ToyStory :) Plaže in sprehod od prve do pete...šeste. Trajalo je cel dan. Petra in Žiga sta se tudi naučila nekaj novega - z lahkoto se spi do 10 dopoldne. In veliko časa smo preživeli zunaj (http://www.facebook.com/album.php?aid=454153&id=661830011 - slike na facebooku).

Zima je deževna, ampak kadar posije sonce, so kratki rokavi ravno prav. Kar ne moti nobenega od nas. :)

Medtem, ko smo mi imeli Hillsong Conference, se je na Bledu odvijal English camp. Stara druščina zbrana. Slike bi lahko opisala: smehi, smehi, smehi. Čestitke ekipi, ki je zmagala na Amazing Race ;)