Rojstni dan pa take fore...

Če z veseljem pozdravljate dan in noč in vaše življenje diši po rožicah in je nebo nad vami zvezdnato, je to vaš uspeh. –H.D. Thoreau

Začela bom s torkom po mučnem ponedeljku. Eden izmed problemov, da kovčka nisem dobila takoj, je bil tudi prevoz. Res da letališče ni daleč stran, vendar pa ni na najbolj enostavno dostopnem mestu, če nimaš lastnega prevoza oz si ne pokličeš lastnega prevoza poznanega kot taxi. Ker je večina ljudi imela načrte – obisk plaže, je bilo precej očitno, da ne bo prevoza, samo srečna zvezda pa bi pripomogla k temu, da bi dobila tudi pomoč pri prenašanju 30 kg težkega zaboja. Vse se je končalo srečno – isti prevoznik kot dan prej, le da je tokrat prišel z boljšim avtom in več trdne volje. Tokrat je obisk trajal samo dobro uro, sprehajala sva se samo od enega konca stvabe do drugega. Več časa sva porabila za iskanje zaščitnih oblačil, ki jih zahteva inšpekcija, kot pa je bilo porabljenega časa za pregled kovčka. Radost je bila pomnožena, ko sem kovček odprla, v njem pa vsi zakladi – knjige moje in vaše, povšterček od mame, ata in tetke, obleke, kopalke...ni besed.

V sredo je šola organizirala izlet na Maroubra plažo. Nekaj med Coogee in Bondi. Valovi so bili ogromni, plaža dih jemajoča. Pas belega peska, ki se na vsakem koncu zaključi s skalami. Klifi na enem koncu, prave avstralske skale na drugem. Malo plezanja je bilo prekinjenega ob skoraj vsakem koraku. Nismo si mogli pomagati drugače, kot pa občudovati vsak delček. Za tolažbo lahko povem, da ni bilo nobenih pajkov, kač, varnost na plaži pa je izjemna. Zastavici, kje je dovoljeno plavanje, šesevalci ves čas v vodi. Poleg tega pa medsebojna skrb med študenti. Po tej nori vožnji (brez sladoleda, ker se je pač vse zaprlo pred peto), smo obiskali mladinsko skupino Hillsong Powerhouse, kateri pripadamo glede na starost (vsi od 18-25). Precej izjemen dan. Spoznala sem ljudi, ki sem jih prej samo gledala po DVD-jih, na youtubu, ali poslušala na CD-jih. Ena izmed njih je voditeljica Hillsong Wildlife, mladinska skupina v kateri so najstniki od 15-18 let. Več o tem par vrstic nižje... Naučila sem se, kje sem. Vsi ti ljudje so bili moj vzor, nekaj, kar sem občudovala – kot zvezde. Počutim se kot avstronavt, ki bo zdaj zdaj pristal na Luni.
Naslednji dan je bil...poseben. Mladinska skupina za ljudi 25-35ish stare se imenuje Frontline in v četrtek zvečer je bil poseben gala večer ples. Študentje so bili povabljeni, da pomagajo pri pripravah, mi vsi mladi navdušenci smo se seveda strinjali. Po sesanju, pospravljanju, okraševanju, vztrajanju, kaj ja in kaj ne, smo po osmih urah in pol končno lahko ušli. Tukaj omenjam mojo drugo polovico Creative Team – Danny. Danny je anglež, ki ni maral čaja, zdaj je v postopku. Oba obožujeva ustvarjanje novih stvari iz kakršne koli krame, ob misli na hrano zavijeva v McDonald’s, naročiva McChiken in se z veseljem smejiva ljudem iz severne Amerike, ker jim je všeč arašidovo maslo in marmelada. Kakor koli – idealna ekipa. Ob sedmih smo se vrnili na Frontline gala večerjo, ker se nam je zdelo, da si zaslužimo. Čeprav smo bili ves dan tam, nas je vseeno osupnilo, kako je lepo. Notting Hill vrtovi, z drevesi, lučkami, stoli, rožami, klopcami, Amusement park z različnimi igrami, kot so jahanje bika, vožnja z avtomobili, ki so bili v resnici mini kopalne kadi, vse vrste namiznih iger od pokra do nogometa, Bar, ob pol desetih pa se je odprl NYC Club z DJ-jem iz New Yorka. /prostor za dojemanje...wow/ Vrnili smo se nazaj v stanovanje, kjer me je čakala torta. Neverjetno rahla čokolada s celimi jagodami, stanovanje se je v roku pol ure napolnilo do konca. Ne da ni bilo več stolov in prostora na kavču, ljudje se niso mogli vsesti niti na tla. Stanovanje je daleč od majhnega.

Včeraj aka v petek se nas je mala skupina odločila, da obiščemo Darling Harbour. Če ves preostali del Sydneya izgleda svojevrstno, skoraj neprimerljivo, me je ta center osupnil. Podobnost z našimi mesti je bila neverjetna. Stavbe skoraj identične, edina razlika je bila njihova višina in pa vožnja avtomobilov po napačni strani ceste. Trgovine z vsem mogočim, vključno čajem!! In čajnimi kroglicami, kar pomeni, da bomo končno lahko pili čaj, ki je zadrževal moj kovček na letališču. Pomembna novica za vse moje prijateljice – Ugg čevlji identični mojim (za boljšo predstavo) tukaj stanejo 135 dolarjev, kar je približno 85 eurov. Priporočam pa dober ogled pred izbiro, ker je veliko večja, boljša in vse kar je še oh in sploh. Težko se upiram točno določeni zgradbi – 8 nadstropij visok plazma zaslon v kinu, kjer predvajajo 3d Avatar... cena – 27 dolarjev... hmmm

Zvečer sva Joe et moi podala pomagat pri Wildlife skupini. Samo pomagačev je bilo 50. Trdna Skala bi bila več kot premajhna za tako število ljudi. Skupina se dobi vsak petek ob 7:30 zvečer in vsaka sreda je bolj nora kot najbolj nor dan na taboru. Plesi, skakanje, nore igre, petje, malo poslušanja. Tabor na kubik. Awesome (osm z ozkim ojem ;)). Kot novi študentje smo bili predtavljeni celi skupini. Najljubša igra, ki ne bo mogla trajati večno, je od kje je Anja. Menda jih Slovenija spominja na Indiana Jones. Še vedno raziskujem, od kje jim ideja. Druga najljubša stvar je ‘Jump’. Ko nekdo praznuje rojstni dan, more teči z enega konca odra do drugega in se vržti fantu v naročje. To uvajam v Sloveniji.... pozor!!!

Voditeljica je Katie Kobler. Za vse, ki jih to kaj več zanima priporočam Hillsong United blog – video, ki se imenuje Kobes, rookie. Brat njenega moža. Obe dva bili navdušeni nad idejo, da vem, o kom govori. Proti koncu avgusta pričakuje prvega otročka. Od nje smo si sposodile šotor za Powerhouse retreat. Praktično tabor za 18-25 letnike nekje boguzahrbtom, ki se bo zgodil naslednji vikend.

Še vedno smo brez interneta, telefone dobimo, ko se začne šola. Zdaj še varčujemo z denarjem. Ker še nimajo vsi pohištva in posod v stanovanjih, se ves čas izmenjujemo, net trenutno krademo, posledica pa je neverjetna počasnost. Več kot pogosto povezava deluje, vendar pa preteče čas, preden se stran odpre... definitivno treniramo živčke. Zabava
So trenutki, ko na skypu vidim družino, ko je kosilo. Ali pa mi Žiga pove, da vodi petek v Trdni Skali in si želim, da bi bila tam, da bi ga podprla, videla in sem vsa ponosna. Vse bi dala, da bi se vsedla v avto in se odpeljala v Ljubljano, šla v Romeo na čaj in mehiško.... Da bi se srečala z vami in se nasmejala do solz. Potem pa se vedno nekaj zgodi, kar me spomni na to, da sem tukaj z razlogom, da sem tam, kjer moram biti. Dve besedi: radost in mir.

Vem, precej osladno....