nekatere stvari lahko začutiš, da prihajajo. ne zaljubiš se zato, ker se zaljubiš, zaljubiš se zato, ker imaš tedaj obupno potrebo po tem, da bi se zaljubil.
- umberto eco, foucaultovo nihalo
Lahko bi bila glasna lekcija, po možnosti feministična, da
moškemu spolu res ne gre zaupati. Prvi heroj dokaže, da pod obleko skriva točno
tisto, kar kaže navzven. Drugi je popoln moški, ki povrhu vsega še iz nje
naredi popolno žensko. Skriva spodrsljaj iz preteklosti, vendar ni problema.
Črn madež na duši, ki je ostal, kjer ga je naredil – v preteklosti, in konec
koncev, šteje to, kar je zdaj, njegova ljubezen do nje, vse, kar ji želi in kar
ji lahko ponudi. Njena enaka napaka pač pomeni, da je ona nekaj popolnoma
drugega, kot se je kazala vse do pretresljivega odkritja. Dekle spet trpi, in
da ne uničim konca zgodbe, naj se ta ‘feminističen’ vidik konča.
Po drugi strani se bralec lahko spotakne ob družbene problem
religijske vrste. Kaj, kdo, koliko, komu. Še več, ko smo že ravno v Angliji, se
lahko osredotočimo na družbene razrede in vse, kar je narobe s tem, da
obstajajo. Ne spreglejmo problemov nazivov, preteklosti, plemiške krvi.
Ponovimo vprašanje kaj, kdo, koliko in komu. Če se spet za ponesrečeni trenutek
vrnemo k vprašanju moški proti ženski. Dovoljeno mu je početi, v smislu delati,
služiti denar, veliko bolj raznovrstne vsakodnevne opravke. Za razliko od nje.
Gre se za vprašanje možnosti izbire prioritet posameznika, tako glede spola,
kot razreda. Naivna duša, kot sem sama, se med zgodbo lahko preizkusi pri
ocenjevanju drugih, in to brez bolj občutne bolečine (mogoče zato, ker očitki
prihajajo s strani bralca do likov in ne s strani bralčevih dragih do njega,
ali nje, same). Ali lahko ‘the bad guy’ postane ‘the good guy’ in naredi ‘the
right thing’? Obratno: ali je ta popolni, tokrat ‘the good guy’ v resnici
glavni krivec, največji ‘the bad guy’ zgodbe, ki bo na koncu kriv vse nesreče
nežne in nedolžne junakinje?
Široko vzeto je to ljubezenska drama, o deklici in njenem
ljubezenskem trikotniku. Tolikokrat prežvečena tema, hkrati pa tako pogosto uporabljena
in tako visoko na spisku priljubljenih tem. Kmalu se vsi naveličajo poslušati
in spraševati, kaj se dogaja v življenju nekoga drugega. Ampak ljubezen, to
področje deluje, kot da je neizčrpno.
Konec koncev pa je knjiga tudi klasično delo. Govori se, da
je tipična lastnost klasičnih del ta, da jih vsi hočejo prebrati, vendar jih
nihče ne. Mogoče je kriva filmska in televizijska industrija. Hvala za reklamo
zgodbe, vendar vprašanje, ali res spodbudi branje, ostaja. Pa naj bo to branje preko dobrega, starega
papirja, ki uničuje drevesa, ali pa branje na bolj moderen, elektronski način.
Skratka, klasična dela redko beremo zaradi zgodbe.
Tiste vrste zgodbe, ki bi nas potegnila, posrkala vase, nas
držala pokoncu dolgo v noč, kjer bi trepetali in pričakovali naslednji udarec,
ki bo presenetljiv, včasih nerazumljiv, vsekakor nepričakovan. Kot prve zgodbe
Sherlocka Holmsa ali Hercule Poirota, kjer smo skupaj morali uporabljati male
sive celice.
Klasiki so tisto, kar nas silijo brati v šoli, torej po definiciji
zahtevajo vsaj nekoliko odpora in upora. Klasiki so tisto, ki so bili nekaj
posebnega takrat in tam. In ponavadi danes niso nič več posebni.
Včasih so celo nekaj dolgočasnega, razvlečenega. Nekaj, kar
zahteva zbranost in trud in pogosto šele na koncu ponudi v zameno nekaj užitka.
Morda v koraku junaka, ki naredi 100 strani mučenja jasne, zanimive, spremeni
jih v nekaj, kar se je po kapljicah zbralo v nepričakovano. Ko ugotoviš, da se
je splačalo, da je to delo genija in se napihneš od ponosa, ker si zdržal in si
zdaj končno dobil nagrado. Včasih trud pač pride z roko v roki s kvaliteto.
Ampak to moraš doživeti sam.
Opisi, razlage, vmesno nakladanje, ki sicer zveni dobro,
vendar je ob vseh teh neskončnih straneh konstantnega ponavljanja in nenapetega
dogajanja nekaj popolnoma nekoristnega. Vse tisto, kar zahteva nas v celoti.
Kar ni tukaj za našo razvado, ni tukaj, da nas zabava, njegov namen ni biti
darilo, tisto, kar hočemo. V resnici je trening, kako biti vzdržljiv. Zdaj, ko
je tako moderno, tako ‘in’ biti v dobri, po možnosti vedno boljši, fizični
kondiciji, hkrati pa potrebujemo odmore v vsem, kar zahteva skoncentriranost,
zbranost in kondicijo misli na dolge proge.
Zato branje traja nekoliko dlje.
Brez skrbi. Hardy v Čisti ženski zna vpeljati v to,
tolikokrat prežvečeno zgodbo, o ljubezni – srečni, nesrečni, uresničeni in
uslišani. Seveda obvezno proti koncu, kar dokaže, da je klasik. Vsebuje tako
muko, trpljenje in vztrajanje skozi neskončno ponavljanje nepotrebnega,
nezanimivega. Zahteva skorajšnji obup ter zavedno prepričevanje in
pregovarjanje s samim seboj, da je vredno. Potrebuje stalno opominjanje, zakaj.
Zakaj bi bral prežvečeno zgodbo? Zakaj bi bral, ko lahko oči uporabim za isto
zgodbo na način, ki je prijaznejši (ali je res?) moji mentalni koncentraciji?
Lahko celo izbiram. Dobra zgodba v filmskem svetu ni nikoli povedana enkrat
samkrat.
Če je Hardy res klasik, potem je to zato, ker se splača.
Zaradi tistega enega koraka, ki vse poveže. Ko v enem stavku, v eni potezi, povrne vse. Ko da potrdilo, da vse skupaj ni bila
ponesrečena šala, izguba časa, ampak da se je v tistem trenutku odvilo nekaj
brezčasnega. Da se je prebralo in v domišljijskem svetu odvilo nekaj, kar je
bilo tam in takrat nekaj posebnega, nekaj originalnega. In kljub vsemu danes ni
zastarela šara. Da je bil tvoj odpor zaradi obveznosti odstranjen in si tako
zaradi izgubljenih kilogramov lažji. Če nič drugega, je tako več prostora v
tebi za nikogar drugega kot tebe.
Originalni naslov: Tess of the d’Urbervilles. A Pure Woman.
Na angleškem je prvič izšla leta 1891. Šokantna, prepovedana, ne ravno priljubljena
(in hkrati ravno zato), zaradi Hardyjevega mnenja tako o viktorijanski družbi,
kot zaradi seksualnih opisov v knjigi. Kako bi potem bil šele šokanten naš
seznam top desetih najbolj priljubljenih knjig. Mogoče to dokazuje, da smo
postali odprta družba, ki jo je toliko težje šokirati? Ali pa nam samo
primanjkuje dobrih ljubimcev. In smo obsedeni s hrano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar