nočni cirkus

odprto od mraka do zore.
- erin morgenstern, nočni cirkus
 
do žepnic imam precej neko, recimo temu destabilizirano mnenje... ne vem, kaj naj si mislim. po eni strani mi včasih pašejo, ko bereš nekaj neumnega, lahkega, da zaključiš in si misliš: zakaj sem zapravila dva dni preležavanja in branja take budalščine. po drugi strani pa sploh ni bilo zapravljeno... moji možgani so stavkali in s tem dosegli dva dni počitnic. ki jih očitno potrebujejo (škoda, da nimam man-cave luknje v glavi...)

nočni cirkus je obljubljal neko pavzo, malo romantično, malo znanstveno-fantastično, lahkotno. in vse to na koncu tudi prinese, z razliko, da se na koncu počutiš odlično. ni bilo malo znanstveno-fantastično, ampak je magično (vsi vi resni dolgočasneži, ne brati, ne bo vam všeč). je malo romantično, ampak ne osladno, ne pocukrano, brez joka in stoka in izlivov obljub večne ljubezni. je lahkotno, ampak tiste dobre vrste, kot sprehod, kjer se pravzaprav ne športaš, ampak sije sonček in ravno prav piha veter in je ravno prav mraz, da se na koncu počutiš pregretega, premaženega in premikanega (mogoče malo premaknjenega, odvisno od socialnega življenja, ki si ga bil deležen med samim branjem).

nočni cirkus je tiste vrste knjige, ki bi jo prebrala še enkrat in še enkrat. pa ne zato, ker bi bil težki klasik, kateremu ne prideš do dna po stotih branjih, ali alkimist, ki mi je do zdaj že tako domač, da v glavi berem dva stavka pet strani naprej. verjetno bi jo šla še enkrat prebrati, ker je tako drugačna. žal mi je, da spet ponavljam iste besede, ampak dejansko je magična, ne fantastična, ta beseda ima tak smešen prizvok... tak 'iz drugega sveta'. govori o čarovnijah pa ni tipična čarovniška knjiga, niti blizu harryja potterja ali jakca in njegove breskve. govori o danes v nekem daljnem času, pa bi se vseeno lahko zgodila na domačem vrtu, takoj jutri zvečer, če bi imela to srečo.

izmišljija iz takšne domišljije, v katero se zagotovo splača pokukati. v katero me mika pokukati preprosto vsakič, ko mi gre ta svet vrh glave.