ime mi je rdeče

i don't want to be a tree; i want to be its meaning. 
- orhan pamuk; my name is red

šele zdaj sem se začela učiti od mojstra eca, sicer z razlogom, ne iz dolgčasa, ker bo moj mojster pri pisanju diplome. poleg njegovega dovoljenja, ne, spodbujanja po tem, da si kupiš lastno verzijo knjige, ker potem v njej lahko čečkaš in si označuješ svoje vrstice, besede, odstavke, strani, kar ti srce poželi, sem od njega potegnila tudi drugo teorijo, ki bo z mano zagarantirano ostala do konca moje bralne kariere. ki bo verjetno daljša od mojega življenja.

eco deli bralca v dve skupini: prvostopenjski in drugostopenjski - empirični in semantični. modelni. prvi bere zgodbo kot zgodbo... ker ga zanima, kaj se zgodi, ker hoče vedeti (kot reče eco sam): whodunnit. popolnoma ok, vendar pa se tak bralec verjetno ne bo znova vrnil k že prebrani knjigi, razen če je minilo ogromno časa in gre brati bolj iz nostalgije. drugi bralec pa bo imel problem. oziroma več. ker bo knjigo hotel prebirati večkrat. ker ne bo vedel, v kakšnem tempu naj knjigo bere, ki se bo obremenjeval z vsemi možnimi izrazi, napovedimi, ponavljanji, napačnimi prikazovanji,... skratka vsem. tak bralec ne bo bral zgodbe, ampak bo skupaj z avtorjem ustvarjal dialog. bere zato, da odkrije, kako je zgodba napisana. in zakaj tako. tak bralec ne bo preskočil pet strani naštevanja imen (pri npr. victorju hugoju, ki ima očitno rad strani in strani naštevanja, da prikaže svojo poanto) in si zraven misli: kaj za... (beeeb)? tak bralec bo dojel, kaj pet strani naštevanja pomeni, sporoča, zakaj je teh pet strani sploh potrebnih. in si potem verjetno mislil nekaj v smislu: wow, model, brihtna poteza. ali pa (kot si misli eco o hugotu: model, res nisi bog, postavi se nazaj na trdna tla. ampak čestitke).

skratka, ta dva modelna bralca sta mi razjasnila, zakaj berem kot berem, in da je vse ok v načinu, kako berem. in da ni problema, da se približno 20 sekund po koncu knjige ne spomnim imen osnovnih predstavnikov zgodbe.

ta dva bralca mi tudi razložita mučenje, ki sem ga doživela med prebiranjem knjige orhana pamuka. ok, ime mi je rdeče sem brala v angleščini, originalno je pisana v turščini, težavam s prevodom dopuščam svoje meje. ampak to je bila prava bitka pri waterlooju (recimo, ta del hugota sem prebrala bolj tako tako). imela sem občutek, da moram vsako stran prebrati dvakrat, trikrat, zgubljala sem se, vsak odstavek je bil druga zgodba. če sem brala hitreje, sem zgodbo dojela, blazno zanimiva zadeva, bravo pamuk, ampak sem hkrati imela občutek, da toliko zgubljam po poti! vsakič, ko me je spet prijelo, da si vzamem čas in začnem uživati, sem dojela odlično spletkane verze proze. in popolnoma izgubila rdečo nit zgodbe. same frustracije, vam povem.

bistvo je, da je ime mi je rdeča neverjetno lepa zgodba. lepa, v smislu vredna prebiranja in razmišljanja o tem, kar ima za povedati. je težka zgodba, sploh ne vsakdanja, je tuja zgodba, in kot vse tuje, tudi ta malo prestraši, malo zmede.

drugo bistvo pa je, da moraš to zgodbo prebrati še enkrat in še enkrat, ker je kot prvostopenjski bralec ne boš mogel použiti do kosti. kot drugostopenjski bralec pa jo boš doživljal drugače vsakič, ko jo boš prijel v roke. enkrat hiter tempo, v dveh dneh konec, ko padeš notri, drugič se bo vleklo, ampak boš vsako besedo premlel dvakrat, trikrat. petnajstkrat.

bistvo vsega tega pa je, da je branje veliko večja umetnost, kot si mislimo. ene knjige so osnovne, prvi svinčnik in bel list papirja, druge so nadgradnja, malo težja zadeva, takšne in drugačne zvrsti, da ugotoviš, kje v resnici leži tvoj talent. katero koli knjigo se splača brati, definitivno. tudi mojster mora kdaj kaj nakracati. so pa tudi knjige, ki ne samo dovolijo, temveč zahtevajo spretnost, zahtevajo razvoj umetnosti, zahtevajo talent in znanje, zahtevajo trud.

ime mi je rdeča bi verjetno bila ena od teh. višek vsega.