V debati politika
vs religija obstaja precej različnih mnenj, in glavna točka, ki jo sporočajo
je, da je razmerje, odnos med eno in drugo, veliko bolj zapleteno, kot morda
deluje na prvi pogled.
Politika – in s
tem povezana svoboda govora – ni nekaj, kar lahko ločimo od ljudi, ki se o
politiki odločajo, jo izvajajo, jo upoštevajo in živijo. Ločiti cerkev od
države zveni lepo in prav v praksi, na koncu pa se vsako prepričanje in
rešitev, kako vozel razvozlati, konča s kupi objektivnih, političnih navodil.
Vendar cerkev sestavljajo ljudje, ki svojih prepričanj ne morejo enako ločiti
med seboj, kot bi jih radi na listu papirja. Zdi se, kot da predlogi, kaj zdaj
s temi cerkvami in politiko, izpuščajo pomemben element, o katerem sicer
govorijo, vendar se vanj nihče noče poglobiti.
Razžalitev
verskih čustev. Kako lahko nekdo
zapiše navodila obnašanja, pravice in dolžnosti, ki se tičejo čustev? Rešitev ni v odkritju nekega
ravnovesja med svobodo, demokracijo in zasebnim verovanjem vsakega posameznika.
Rešitev je v spoštovanju do razlik, rešitev je v odgovoru na vprašanje, zakaj
se čutimo tako ogrožene. Kaj mene ogroža, če nekdo moli drugega boga? Kot da bi
v dobi individualizma in kralja JAZA vsi imeli preveč časa, in ves čas gledamo
okoli sebe in se strašansko bojimo vseh dejanj drugih, ki niso identična našim.
Kot da bi bili prestrašeni, da nam nekaj manjka, da potrebujemo velikega očeta,
starša, avtoriteto, ki bo jasno in
glasno rekel NE, mi pa bomo kot mali otroci še naprej poskušali tisto, kar je
prepovedano, samo da bi videli, kje so meje. In meje se vedno išče tam, kjer
vemo, da jih bomo nekoč tudi najdli.
Zakaj bi se torej
omejevali, pazili na lastne besede, da ne bi razžalili čustev nekoga drugega, če je pa to točno to, kar iščemo?
Razžaljena, jezna, užaljena čustva nekoga, ki bo odgovoril. Na Zahodu
razžaljujemo čustva tistih, katerih odgovor je lahko dovolj jasen in glasen –
razžaljujemo čustva katoliških kristjanov, kajti Cerkev le ni tako zelo ločena
od države in tudi če je, nas njeno občasno početje dregne, kamor nam ne paše. Na
Zahodu užalimo verska čustva tistih Vzhodnjakov, ki so nam najbližje, katerih
beseda nekaj velja.
Ne gre zato, da
bomo zdaj postali vljudni z ‘dobrimi
medkulturnimi manirami in komunikativno etiko’, ker saj vsi vemo, kako
točno to izgleda, pa očitno to ni to, kar potrebujemo (ali hočemo). Ne moremo
postati tako zelo politično korektni, da bomo s tem izgubili pravico do
svobodnega govora in na koncu volili nekoga, ki pa si bo drznil reči: tisto,
kar si vsi mislimo. Niti ne moremo
reči, da naj tudi ostale skupine, religijske skupine, izrabijo to pravico
izreči karkoli, da bi udarili protinapad, ker s tem ne bi nič dosegli – namen
razžalitve ni nova, humoristična, svobodno izražena opazka, je jasen in glasen
NE. Je jezen ne, ker morda samo z razžalitvijo pridemo do tiste, res prave
jeze.
Niti ne gre zato,
da bi sedaj pa politika nevtralno manevrirala in vodila različne skupine,
različna prepričanja, na tak način bi prišli do politične enakosti in
medsebojnega spoštovanja. Kje so tu čustva? Spoštovanje je morda obnašanje na
podlagi čustva, vendar je to čustvo hladno, je nezainteresirano, ne izzove
odgovora, ne izzove reakcije. Zato lahko ignoriramo tudi male, nove, nepomembne
religije, ki kljub svojim alternativnim iskanjem resnice in priljubljenosti pri
pomembnih, slavnih, ne veljajo. Premale so, da bi do njih gojili čustva,
premale, da bi se obremenjevali, kaj so ali niso.
Rešitev vprašanja
spora med politiko (svobodo govora) in religijo v času moderne politike je
morda v točno tem, kar nam v moderni politiki manjka – tradicionalna avtoriteta.
V Velikem Drugem, ki bo z jezo v glasu rekel NE in nam pokazal meje našega
sveta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar