V ISKANJU RAVNOVESJA

Evropo verjetno zares čaka temna in negotova prihodnost, ko začenja spoznavati, da si morda pa le nismo tako zelo enaki, kot si želi, in da jo pri iskanju skupne identitete lahko marsikaj hitro in učinkovito spotakne. Politični prijatelj, kulturni sovražnik. Vsaj na primeru Turčije.

Ali jih hočemo v Evropski uniji? Kaj bodo morali spremeniti na sebi, da jih bomo lahko vključili? Kaj se bo zgodilo z ‘Evropejci’? Kdo sploh so ‘Evropejci’? Kdo so ‘oni’, ki jih nočemo, a jih mogoče moramo imeti? Kdo se bo prilagajal komu, kako in koliko? Integracija, segregacija?

Naše pomanjkljivo oblečene Evropejke žalijo pravoverne muslimane. Evropa pije, za razliko od muslimanov, ki prihajajo z Vzhoda. Muslimani so nepravični do žensk, damo jim pravico, da tepejo svoje žene, ker njihovo prepričanje to dovoli. Če bodo živele v Evropi, ne bodo nosile hidžaba, kaj šele drugih ovitkov, pokrival in skrival. Dogovorjene poroke odpadejo. Ne govorijo našega jezika.

Kaj pa je slovenski jezik? Pravilna, knjižna slovenščina, ki je ne govori nihče, kadar je ni potrebno, ko pa jo slišimo zveni umetno, izmišljeno, prisiljeno? Je to trubarjeva slovenščina, ki jo razume še manj ljudi? Je to dialektna slovenščina – ‘celjščina’, ‘primorščina’, ali, bognedaj, ‘prekmurščina’?

Ne pustimo jim graditi svojih mošej, če jih že imajo, jih bomo iz strahu pred terorizmom in iz maščevanja požigali. Pijemo alkohol, pivo, vino, koktaili, mmm, okusno. Oblačimo se v kratke hlače pa jih moti? Nosijo naglavne rute pa nas moti? Ne jejo svinjine – naj se prilagajajo kulturi. Ker Slovenci jemo kislo zelje, kranjske klobase, žgance in samo pristine, domače blejske kremšnite, sem in tja prekmursko gibanico?

Problemi zvenijo plehki, spotikamo se ob stvari, ki v resnici niti niso tako zelo pomembne same po sebi. Od kavbojk, kratkih hlač do svinjine – zakaj je to važno, zakaj zaradi tega pobijamo in požigamo, v obe smeri?

Politika ni tista, ki lahko reši problem – politika se nagiba k večini, ki obljublja naslednjo izvolitev. Politika rešuje na napačni, preveč visoki ravni. Mi si gremo na živce na sosedski ravni. Mi si gremo na živce, ker ne poznamo, ne vemo in nimamo želje po poznati in vedeti. Ves čas gledamo, ocenjujemo in primerjamo s seboj, ki edini delam prav.

Ko bi le imeli ogledalo, da bi v njem gledali sebe, se ocenjevali in primerjali, in ugotovili, da nihče nima prav. Poleg gledati, bi bilo pametno še malo poslušati.