Draga vas domača

But being sent into the world isn't necessarily the same as leaving your home behind you.

Ampak oditi ven v svet ni nujno isto kot zapustiti dom za seboj.

- Arthur Golden, Memoirs of Geisha

Delni razlog zakaj še nisem napisala bloga o temi, ki sledi, je moja negotovost. Ker ne maram govoriti o nočem, ki visi v zraku in se lahko spremeni v roku nekaj ur. Tudi ta ideja se še vedno lahko spremeni, ampak zaenkrat sem prepričana, da je to pot po kateri se hočem odpraviti naprej v prihodnosti.

Eno izmed najbolj pogostih vprašanj, ki jih dobim, je - kaj boš po poklicu, ko končaš. Kje lahko delaš, kje lahko dobiš službo. Biti eden izmed 20 ljudi v ekipi organizacije med Hillsong Conference (ki je slučajno največja konferenca v Avstraliji z vsemi 10 in 10 tisočimi ljudmi) je čast. In dobra lekcija za kateri koli del življenja. Med drugim se naučiš spati hitro in uspešno, delovati s pomanjkanjem spanja pa vseeno vse to početi z nasmeškom. Naučiš se, kako hoditi hitro in odločno in z vsako malo sivo celico razmišljati, kako podreti del tribune brez da bi drugi to opazili. Na voljo imaš 15min. Poudarek v vsem je brez da bi drugi opazili. Gostje namreč ne smejo vedeti, da kaj ne gre po načrtu. Naši načrti v veliki večini splavajo po vodi.

Zdaj pa bolj zares, naučiš se poslovanja z lastniki vseh velikih dvoran in ostalih pripomočkov, ki jih potrebujemo. Naučiš se narediti urnik svojemu lastnemu šefu, ki je prepričan, da je njegova najlepša lastnost njegova spontanost. Naučiš se, kaj pomeni varen dogodek za tisoče in tisoče obiskovalcev. Vse to najprej teoretično, po dolgem in napornem tednu pa vse to lahko počneš praktično tudi v spanju.

Ampak vse to v predragi Sloveniji ne šteje. Popolnoma nič. Z drugimi besedami - trenutno v Sydneyu živim prekrasno življenje. Na življenjepisu bo verjetno lepo izgledalo, da sem se dve leti šolala na privatni cerkveni šoli v Avstraliji, to pa je na žalost največ, kar lahko pričakujem. In po letu in pol sem se končno lahko s tem sprijaznila.

To sicer ni tema, ki bo tekla danes, je pa samo majčken delček vsega.

Tema je... Moj naslednji korak v življenju. Ljudje imajo pač radi nazive, izobrazbo in zanesljiv vir finančnega dohodka. Mislim, da nam da občutek varnosti....

Po končanem drugem letniku Hillsong International Leadership College se Anja Orehek vrača domov v Slovenijo. Kjer bom najbrž počela točno to, kar bi brez odhoda v Avstralijo. Odšla na faks. In nekega mogoče ujela stare sošolce in vrstnike.

V svet sem odšla, ker sem hotela možnosti. Ker nisem hotela in mogla sprejeti ideje, da je majhen, lep, ampak majhen, košček sveta, ki ga označujemo za domačo državo, vse, kar imam na voljo. Kaj pa, če to ni to, kar hočem? Kje je moja izbira? Kje je moja možnost za glasovanje, kakšno življenje hočem?

Moja trma in uporništvo sta hotela videti, da nosim svet na dlani.

In s ponosom lahko priznam, da sem točno to dobila. Povezave s celega sveta, kulture s celega sveta, jezike s celega sveta. Ključ, kako se privaditi, naučiti, rasti v vse smeri.

Najboljše med vsemi pa sem dobila dve leti v prelepem Sydneyu.

Brez zamere vsem vam razglednim ljudem, ki veliko potujete in poznate ljudi z vsega sveta pa niste odšli na drugi konec sveta. Med drugim sem se tukaj naučila, da imam rada popolnoma neznano, da se tako najhitreje naučim, da me to prebudi. Ne nujno početi, ampak opazovati skupino ljudi, ki imajo svoj način življenja za nekaj najbolj normalnega in vsakodnevnega.

Tisti, ki veliko potujejo najbrž izgubijo svoj pravi naglas. Ni mi bilo do ene osebe, ki me lahko nauči vse svetovne jezike. Raje bi imela vseh sto oseb, vsaka posebna na svoj način.

Zdaj, ko imam svet na dlani, lahko rečem, da izberem svoj mali košček zemlje. Ves Šenčur s svojo krompirjevo parado in malo kopico ljudi. Vseh 50 dialektov in več. Vse znane in neznane stvari.

Tisto, kar mi je bilo prej za nekaj najbolj normalnega in vsakodnevnega, je po letu in pol postalo nekaj neznanega in daleč od vsakodnevnega. Vsakič, ko se obrnem nazaj, lahko opazujem in se na novo učim.

Zdaj, ko imam svet na dlani, lahko rečem, da sem izbrala svoj mali košček zemlje.

Res, da je točno isto, kar sem prej imela na roki, ampak moja trma in uporništvo sta dosegla svoje. In če nimam nič drugega, imam zagotovilo, da bo svet vedno v mojih rokah.

Lahko rečem, da sem razširila meje doma. Zdaj so bolj okrogle, raznovrstne in po Vernejevi ideji 80 dni oddaljene med seboj.