Nekoc je zivel polz. Tezo sveta je nosil na hrbtu, ali vsaj tako je mislil. Vse dneve je lezel in lezel in lezel. Premikal se je cisto pocasi, da mu dragocena hisa ne bi zlezla iz hrbta.
Prvi dan je mimo njega svigala ena travnata bilka za drugo, ali vsaj tako se je zdelo njemu. Nekatere so bile debele, temno zelene in so se skorajda dotikale neba. Spet druge so bile cisto majhne, ki so velikim bilkam komajda segle do kolen. Bile so bele s svetlo zelenim odtenkom, ki ga je polz lahko zaznal le ob soncnih dneh. Prvi dan je bil soncni dan, zato je polz lahko prepoznal to svetlo zeleno barvo. Tretja vrsta bilk pa je bila suha, rjava, rumena, posusena in sploh ni izgledala zdrava.
Drugi dan pa ni bilo sonca in v daljavi je polz lahko slisal cudno grmenje. Se nikoli ni slisal cesa podobnega in, ce si ne bi glasno prigovarjal, bi ga bilo posteno strah. 'Pogumen si. Pogumen si,' si je ves cas sepetal. Vcasih, ko je bil posteno prestrasen, je sepet postal nekoliko glasnejsi. Trava je postajala vedno bolj rumena in suha, temnih zelenih bilk pa je bilo vse manj in manj. Tudi prst ni bila vec tako mehka in udobna. Ni bilo dovolj vlage in vedno vec je bilo prahu. V ustih je obcasno okusil nekaj cudnega, nekaj nenaravnega. Zrak je bil suh in polz si je mocno zazelel dezja. Nekaj ni bilo prav, ampak se vedno je nadaljeval naprej po poti, cisto naravnost.
Tretji dan pa je trava popolnoma izginila. Vse je bilo ravno in sivo. Prst sploh ni bila vec prst, ampak trda, siva, groba podlaga, ki ga je grobo praskala po neznem trebuscku. Ampak to ni bilo vse, kar je bilo sivo. Tudi zrak je bil brez barve, na nebu je viselo nekaj temnega, pa vendar to niso bili oblaki. Pravzaprav, ce je dobro pogledal, polz neba sploh ni mogel videti. Dalec, vec tednov hoje stran je zagledal velike kvadrataste, temne skupke kamenja. Nekatere so bile vecje, druge manjse. Ampak vse so si bile izredno podobne na nek nacin. Kar je polza prestrasilo najbolj pa je bilo tisto med njim in kockami. Hitro brzece, glasne - aha, to je torej to grmenje, brez oblik velikanske mase barv so svigale mimo njega in mu povzrocale neverjeten glavobol. Se nikoli ni videl cesa hitrejsega, glasnejsega in bolj grozljivega. Ni imel pojma, kaj bi to lahko bilo, ampak vedel ja, da ne spada v njegov svet. Ali pa on ni vec spadal v svet, v katerega je vkorakal.
Takrat je ugotovil, da se je znasel na precepu. Ali naj gre nazaj? Med poz
nane zelene bilke, kjer bo lezel po mehki, vlazni, temni prsti? Ali naj nadaljuje pot naprej in tvega neznano?
Mogoce pa naj zavije desno? Levo? Nekoliko vstran? Vsak trenutek, ki ga je prezivel in strmel v sivino, je razmisljal, kje je zgresil smer. Hotel je ugotoviti, kam naprej, pa se ni in ni mogel domisliti resitve.
Zato je obstal. Polz, ki je vse svoje zivljenje le lezel in lezel, s hisko na svojem hrbtu, se je ustavil. Ni vedel kam naprej, zato je obstal na mestu, s tezo sveta na hrbtu, ali vsaj tako je mislil. Ampak ce nic drugega, je dom vedno nosil s seboj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar