- Harper Lee, To Kill A Mockingbird
zgodilo se je že prej, zgodilo se je tokrat in zgodilo se bo še enkrat in ko se bo - kaže, da samo otroci jokajo.
- harper lee, ubiti ptico oponaševalko
Naj vam povem dve zgodbici.
Prva zgodbica se je zgodila proti pozni uri (8 zvečer) nekega petka. Moj dragi, najdražji telefon se je odločil nesodelovati s spominsko kartico. Ni panike za večino stvari. Edini problem so slike (in s tem fotoaparat na telefonu) in glasba. Vse ostalo lahko preživim.
Glavno sporočilo na ekranu se je glasilo nekako takole: Spominska kartica pokvarjena. Ali hočeš, da jo avtomatsko popravm in shranim vse, kar je na njej?
Moj odgovor je bil pritrdilen.
Po nekaj neuspešnih poskusih je kartica dokončno izdahnila.
Ker tako pač ne gre in ker je trgovina z elektroniko čez cesto, poberem kovčke, in vse ostalo potrebno (glavno je bila sicer denarnice) in odkorakam do željenega cilja. V skorajda prazni garaži (kar je bilo samo delno čudno, upoštevajoč uro, dan...in kraj) so svetile vse luči, steklena dvojna vrata na senzor se lepo odpirajo pred menoj in ves pogled mi pravi, da je stavba v delujočem stanju. Edino, kar mi nasprotuje, sta dva varnostnika (eden sicer v pripravništvu). Po zaskrbljujočim vpršanjem, če je z menoj vse v redu, se je prižgala luč tudi v mojem podstrešju in spomnila sem se, da sem v Avstraliji. Tukaj ljudje radi hitro zaprejo, če je le mogoče. Čim bolj sem skušala pojasniti, da nimam nobenih slabih namenov, da se zavedam, da je sicer trgovina odprta do devetih med tednom, da ja, vem da je danes petek, ampak luči in vrata,...
Ni problema, pridem nazaj v ponedeljek. Ne jutri, rajši v ponedeljek, da se zgodba ne bo ponovila. Mogoče celo v torek, ko bom prepričana, da ni nobenega uradnega praznika in bodo dragi domačini spet dobili razlog za uživanje življenja in to ne na delovnem mestu.
Kaj pa spominska kartica? V trenutku, ko sem odkorakala iz garaže, se je odločila, da sem prestala dovolj zla. Brez napakice mi deluje še danes.
Druga zanimiva zgodbica se je zgodila prejšnji teden, v petek. Glavni pregovor Avstralcev je še vedno, brez skrbi, prijatelj. Enako velja na pošti.
V zahvali vsem dragim domačim je točno ta javna vrsta zgradbe precej obiskana z moje strani. Zanimivo, še nikoli nisem srečala koga, ki bi ga poznala (naj si mislite kar koli, dejansko grem lahko kamor koli in še vedno srečam koga, ki ga poznam. Tudi v Singapurju). Do tega petka.
Dobila sem listek in z mislijo, da me v resnici čakata dva paketa razmišljala, kaj drugega se lahko skriva za enim, osamljenim listkom. Na dvorišču zgradbe sem prvič srečala sošolko. Ki je slučajno v roki nosila dva skupaj zavezana paketa, ki sta dajala videz mojih dveh pričakovanih paketov. Evropejci pač. Nadaljevala sem svojo pot do skrivnega okenca in oddala svoj listek papirja. Na poti do denarnice, ki je skrivala osebno, sem zaslišala znan glas. Vse, kar je glasek rekel, je bilo moje ime. Razložitev je sledila; moje ime je bilo napisano na paketu. V istem trenutku sem dobila 'moj' paket, na katerem je bilo napisano njeno ime. Nekaj smeha, par zmedenih pogledov, kratko in komajda slišno opravičilo, zamenjava škatel in odhod nazaj domov.
V dobro pošte, naj povem, da živiva na isti ulici in imava precej podobno ime. Prve IN zadnje črke imena IN priimka....
Ni komentarjev:
Objavite komentar