Zgodbe

Ubije me včasih, kako ljudje umrejo.

- Marku Zusak, The Book Thief

Ali ste kdaj brali knjigo? Medtem ko bereš, te nekdo, ki je to knjigo že prebral, vpraša: “Kje si?”

Odgovoriš si z enim, kratkim stavkom. Mimoidočim ta stavek ni pomenil popolnoma nič.

Gospod Vprašaj, po drugi strani, pa je v tistem trenutku prepoznal ves tvoj svet.

Nekateri radi berejo, drugi malo manj, tretji nimajo časa. Ampak to sploh ni bistvo.

Bistvo je, da vsak človek živi v svojem svetu. Če priznate ali ne. In to ni glavni problem. Problem nastane, kadar mislimo, da vsi ostali živijo v našem svetu.

S ponosnim nasmehom na obrazu vam lahko povem, da moja sanjska hišica ni zgrajena iz sladkarij (čeprav zveni mamljivo) ampak ima raje trdne temelje sestavljene iz knjig. Zgodb.

Sostanovalkam sem trenutke branja razložila kot pogovor po telefonu. Nekateri so kratki in zgolj ubijanje prostega časa. Ne moreš reči potrata časa. Noben pogovor ne bi smel biti potrata časa….

Nekateri so lahki, kratki, samo toliko, da se za trenutek umaknem iz resničnosti in ubežim nazaj v moj svet.

Nekateri izmed the pogovorov pa so bolj globoki in resni. Ne, ker knjiga slučajno pripoveduje zgodbo o 12-letni deklici, ki živi v Nemčiji med Drugo Svetovno Vojno. Resda dejstvo, kako vsi njeni dragi umirajo priporome k solzam, ampak to ni vse, kar naredi pogovor pomemben. Stil pisanja doda nekaj pik.

Vse ostale pa spada k zgodbi. In ljudem, ki jo v resnici pripovedujejo. Ne samo pisatelj, vsak junak v knjigi. Vsaka oseba v knjigi.

Nekateri so smešni, drugi žalostni. Tu in tam lahko najdem tudi kakšnega psihopata. Ampak čisto vsi so resnični. V mojem svetu.

Čutijo, mislijo. Želijo, sanjajo in se bojijo.

Tako kot jaz. In v mojem svetu tudi ti.

Moj svet ni popoln. Včasih dežuje in je mraz, nekje v ozadju pa je skrita hišica z ogromnim kaminom. In ogromno polico knjig.

Včasih je v mojem svetu vroče in zabavno, svetlo in diši neverjetno omamno. Vedno pa obstaja kot, sobica, kjer se za skritimi vrati skriva na tone knjig.

Najljubši del je, ko preberem knjigo in jo predam naprej. Takrat vsak dan vprašam: “Kje si?” V enem samem stavku odkrijem cel njihov svet.

“Max je prišel na obisk.”

“Prvi dan šole.”

“Končno v Rusiji.”

Takrat vsi ti, drugim izmišljeni, heroji postanejo resničnost. Z besedami jih privabim v ta svet, opisujem njihove dobre lastnosti in opravljam vse, ki jih ne maram.

Konec koncev, kaj mi pa morejo?

Kadar pa pridem nazaj v moj svet, takrat se jim opravičim. Mogoče ne iz vsega srca, vsekakor pa jim obrazložim dogodke resničnosti in jim zagotovim, da so mi še vedno ekstra pomembni.