Lažniva Gospa

Mlad mornar, eksotično pristanišče in par pijač. To je znana zgodba. Ampak ta se ne konča z glavobolom in novim tatujem.

- Don Norris

Včasih pišem. Kar tako, za zabavo. Kaj se sčasoma spremeni v blog, seminarsko, 'knjigo' z 20 stranmi, ki pa najbrž nikoli ne bo videla konca.

Zdaj treniram nekaj novega. Pisanje, ki mogoče nima smisla, ima pa svojo pot. Start, finish.

Izdelek številka ena:

Lažniva Gospa

Prvič sem jo videla v sanjah. Takoj sem vedela, da so to sanje o sanjah in da mi sporočajo nekaj o prihodnosti.

Ni bila sama. Obkrožena je bila z drugimi svoje vrste. Vse so imele podobna oblačila, njeno je bilo temno modro z zlatimi zvezdami. Odvečno blago je držala v naročju, ko je nestrpno korakala levo in desno.

Govorila je pretvare, laži. Ne, ker bi bila zlobna. Ker jo je bilo strah. Bala se je preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Ni več hotela biti ona, hotela je postati nekdo drug.

Z novimi spomini, željami. Novo ime, nove misli. Nova podoba v ogledalu. Ni več hotela biti ponosna, pogumna. Hotela je bili žalostna in prestrašena. Tudi na zunaj. Ni več hotela nositi maske.

Ko je sonce začelo zahajati, so jo druge žene zapustile. Ostala je sama. Kmalu so svetlobo v sobi čarale samo še sveče. Lažniva gospa se je takoj počutila bolj udobno. Sence so jo zakrile, spremenile. Drugačna se ni prepoznala in tokrat si je dovolila upati. Upanje, da odkrije, kaj se skriva pod površino kože. In, kar ji je bilo še pomembnejše, da se bosta obe identiteti ujemali.

Šele takrat se je obrnila k meni. Brez občutka za čas sem od začetka stala pri vratih in opazovala. Njo in njene prijateljice. Njene služabnice. Tiste, ki so jo resnično poznale, pa niso smele tega nikoli povedati komu drugemu. Ne, da bi bila slaba, zlobna. Samo ni bila resnična.

Njen pogled mi je sporočal samo dvoje: “Pazi se. Obstaja veliko možnosti, da postaneš ista. Na pravi poti si. Vendar se lahko ustaviš. Lahko prenehaš pretvaro, preden popolnoma prevzame tebe in tvoje življenje. Tudi ti boš nekega dne nosila temno modro obleko z zlatimi zvezdicami. Obdana s služabnicami. Samo one te bodo resnično poznale.

Ampak tukaj je skrivnost – tudi ti boš globoko v sebi vedela, kdo si. Pa se ne boš mogla rešiti kletke. Živela boš v svetu laži, prevar. Umetnih nasmehov, in grenkih besed veselja. Nikomur ne boš zaupala, nikomur ne boš verjela.

Sčasoma boš umrla.”

Njene grobe besede bi me morale raniti. Pa me niso. Bile so besede modrosti, nauka. Bile so opozorilo. V njenih očeh sta se zrcalila strah in obup. Hotela je biti jaz, pa ni imela več poti nazaj.

Hotela je začeti od začetka, pa je potonila pregloboko.

S pogledom in prikimanjem glave se ji zahvalim. In v srcu si obljubim, da se bom rešila.

Njen pogled mi še sedaj sledi. Na trenutke se mi kristalno jasno prikaže pred očmi. V kapljicah dežja, v pogledu drugih.

Včasih jo celo vidim v ogledalu. Ampak glavno je, da se ne spreminjam. Ne postajam ji vedno bolj podobna. Njene besede so me opozorile in držim se obljube, ki sem si jo zadala.