Outta here in 4 days...

'Nehaj biti, kar si bil in postani, kar si.' -Paulo Coelho, Zahir

Vsak dan je darilo in ne dana pravica, pravi besedilo Nickelbackov. Precej prepričana sem, da niso ne prvi ne zadnji, ki so ugotovili to dejstvo. Problem pa je, da se tega ljudje zavedajo, ne znajo pa tega živeti. Drugi glasbeniki dneve razložijo drugače: kaj ti bo jutri brez garancije?...Tvoje življenje je samo verižna reakcija, ki te popelje iz dneva v dan. Strinjam se z obojimi - druga definicija je samo bolj posplošena. Tako živi velika večina ljudi. Plavajo s tokom, hočejo živeti čim bolj brezskrbno življenje, čim manj spustov. Če ni spustov, ni vzpenjanja. In media res. Dobra šola, dober faks, dobra služba, srečni otroci, ki so prav tako dobri v službi, na faksu, v službi, zato da lahko na stara leta počivamo. Vsi vemo, da se upokojenci radi izgovarjajo z: nimam časa. Kaj potem manjka?

Sprejmemo dan, takšen kakršen je, ga hočemo narediti ok. Ne najboljšega, ker pri tem tvegamo, da bo postal najslabši. Ok - to nam lahko v večini primerov uspe. Jutro, naše ambicije se ponovijo. Naj bo vse ok. Preden se zaveš, je srednja šola končana z veliko dni označenimi 'ok'.

Povedala sem že, povedala bom zdaj in povedala bom še kdaj v prihodnosti. Življenja, ki ga imam, ne bi zamenjala z nobenim drugim. Ljubeča družina, ki se je zame žtrvovala več kot enkrat, gruče prijateljev, ki mnogim drugim ostanejo nedosegljive sanje celo življenje.

Ampak zdaj moj dan ne bo več ok. Konec je sprejemanja dni in označevanja ok ob večerih. Konec je čakanja, da se življenje zares začne, ko veš, kaj si bil, kdo si in kaj boš. Nič več pasivnega načina, samo še aktivno tveganje. Bodo dnevi z oznako najslabši, najboljši, bo jokanje, stokanje... bo pa tudi svoboda, da živim svobodno življenje. Ne izbiram med najboljšim, kar imam. Sama ustvarjam.

Nič več tistega, kar bi lahko bila.... samo še tisto, kar sem.

Grem pakirat.