Downunder

‘Le tisti, ki je srečen, lahko širi srečo.’ -Paulo Coelho, Ob reki Piedri sem sedela in jokala

Teden in dan nazaj sem stopila na letalo, ki me je popeljalo v ‘toplejše kraje’. Narekovaji zato, ker je resda veliko stopinj, vendar pa jih stalni spremljevalec znan pod imenom mrzli veter vedno spremlja. Pot do Melbourna je bila po eni strani dolga in naporna, po drugi pa kratka in nezahtevna. Dan in pol potovanja te zavije v melanholično odejo. Katjina stric Karlo in teta Leni sta bila prijazna, ustrežljiva zabavna in sta naju obsipala z vsem mogočem. Od čajev in šunke, do sprehoda po trgovinah v katerih se človek z lahkoto izgubi. Ena sama četrtina centra pregledana samo skozi izložbe nam je vzela dobre 4 ure. Najlepši del vsega je zagotovo bil obisk Eureke, 300 m visoke stoplnice katere najvišje nadstropje je namenjeno ogledu Melbourna s ptičje perspektive. Vse od enega konca horizonta do drugega je bila pokrajina okrašena s hišami in zelenjem. Ne gozdovi in travniki temveč drevesi na domačem dvorišču.

Prvi pogled na operno hišo z letala me čudežno ni presenetil. Ah, samo še ena izmed stvari, ki je lepa, vendar jo vidim vsak dan. Skoraj. Popoldanske ure so bile sprejemljivo ok, po teh pa so se začele težave. Domotožje, osamljenost, mraz (preostale dni spim v debelih nogavicah in dolgih oblekah, dokler ne dobim spalne vreče),...noben izmed spremljevalcev mi ni pomagal pri klepetanju in spoznavanju novih sošolcev. Večino časa je bilo porabljenega za spraševanje, kaj sploh počnem in zakaj sem v sydneyu. Razlog, da vztrajam je bil odgovor: ne vem. Počakam do začetka šole, če še vedno ne bom vedela, grem nazaj domov. Sobotino jutro je vse postavilo na glavo. Več kot očitni klik s praktično vsemi, obisk plaže Coogee in končno – maša v Hillsong cerkvi. Čevlji dol, mladi do odra, ker se bop plesalo, skakalo, norelo, kričalo, nazaj na stole v čim bolj udoben položaj, pridiga američana Marka Crowa, ki nas je z lahkoto spravljal v glasen krohot že s samo obraznimi izrazi. Nedelja je bila še boljša. V jutru (11:30) ponovno obisk maše, kjer se je vse skupaj ponovilo. Ker je bila naslednja maša istega dne šele ob sedmih zvečer, smo našli sošolca, ki mesto pozna – sledi downtown sydneya. Operna hiša, most, kraljevi vrtovi. Da niso vsi ptiči isti, je logično. Da pa se vsi ptiči v Avstraliji oglašajo kot mešanec med mačko in dojenčkom z obupnim prehladom....vrtove so krasili tudi pajki in netopirji. Definitivno vredno ogleda. Zvečer je ponovno sledila maša tokrat tista za mlade, večinoma študente. Pridigal je domačin (Sanga) in če smo mislili, da je Mark smešen, je bilo to napaka, ki smo jo z veseljem priznali. Po maši je prišlo veliko prenašanje mize, stolov in ostalih drobnarij od prodajalca do kupca – nas. Pot je trajala približno 15 min brez vsega, potrebovali smo veliko količino ljudi, da smo vse postavili na pravo mesto. Trajalo je dlje kot 15 min in pametni ljudje v tem času klepetajo. In Hillsong College je poln pametnjakovičev J Ena izmed ugotovitev je bila, da si pesmi naše lepe cerkvice (cerkvice...haha) zaslužijo koreografijo. V takšnih trenutkih lahko ugotoviš, kako majhen svet v resnici je. Joe obožuje tabore in tako je najina debata vso pot trajala o različnih aktivnostih, ki jih počnejo oni, ki smo jih počeli mi in kako bova lahko sodelovala na teh taborih s tega konca sveta. Delava na tem s polno paro.

Ponedeljek je bil dan, ko bi lahko dobila kovček z vso ostalo kramo, ki je nisem mogla pustiti v Sloveniji. Eden izmed študentov pridno gara kot prevoznik toplega svežega kruha, kar pomeni, da lahko pridem na letališče in nazaj in imam poleg tega še moško roko v pomoč. Ob pol dveh smo odšli od stanovanja, po približno desetih minutah pršli do letališča in takoj zavili na informacije. Od tam na Toll Dnata, kjer naj bi bila naša nadaljna navodila, kako dobiti moj zaboj. Očitno to sploh ni v tej stavbi in po odkritju, da nas je ta poizvedba stala 7 dolarjev parkirnine, odšli na iskanje durge. Nazaj na avtocesto, drugi izvoz, zato das mo pršli na isto lokacijo, samo na drugi strani ograje. Najprej prva soba, čakanje, pregled... ne, moja pošiljka je osebna, zato to ni prava lokacija. Gremo naprej. V naslednji sobi obstaja zvonec. Ki pa pritisneš vsakih par minut, dokler ne pride nekdo, da te postreže. Ta zaračuna, da kup papirjev in nas pošlje naprej. Zdaj gremo peš mimo stavbe, kjer smo bili najprej in še naprej na carino aka customs. Najprej k enemu okencu, ta das pet kup papirjev in nas pošlje k oknu A. Komplikacije, sprostitev, malo debat o plišastih medvedkih starih kot zemlja, nov kup papirjev in odkorakajte k oknu B. Ta prijazni gospod mi je že posodil svinčnik in sva bila skorajda na ‘ti’. Ker je vključno z zabojnikom prispel tudi seznam vseh stvari (ki sem ga morala še enkrat napisati, tokrat s prazno glavo), sem napisala vse po resnici. Tudi 200g poslovilnega darila oz čaja. Ta čaj je sprožil nadaljni postopek. Novi kupi papirja, dodatno plačilo, zamuda, komplikacije... po vsem tem gremo nazaj do stavbe, kjer sem plačala prvič. Da razložim, kaj se je dogajalo potem, je obvezno vedeti, da Avstralija obratuje od 9 ure zjutraj do max 5 popoldan. Ura je bila par minut pred četrto. Ker smo se prijaznemu gospodu s svinčnikom očitno smilil (vsa moja izobrazba mi ni pomagala določiti kakšne rastlinske ekstrakte vsebuje ta čaj), je ta dvignil klic in nam zagotovil, da bodo prtljago pregledali še danes in se nam opravičil za vse probleme. Nazaj na stavbo plačilo št. 1. Torej, z vsemi listi, mislimi o krofih, ki nas čakajo v avtu in zadovoljstvom, da kljub vsem težavam kovček vseeno dobimo danes, prikorakamo skozi vrata. Ura deset do štirih. Gospa hitro preleti liste in pravi: ‘oh škoda, očitno boste morali priti nazaj jutri.’ Po parih sekundah zijanja, se je naš šofer odločil spregovoriti o obljubi prijaznega moža s svinčnikom. Kjub zmedenosti nas posedejo in opravijo par telefonskih klicev. Preden nam dokončno povejo, da je očitno prišlo do pomote, ker carinik ne pregleduje prtlljage od treh naprej, mine že dobrih 40 min. Vse naše prošnje, ideje, grdi pogledi, žalostni pogledi, izgovori... vse to nič ni pomagalo. Šofer poznan tuki kot Cooke poznan tudi kot Jared zamudi na zadnjo turo prevažanja, poleg tega ne vemo, kdaj bomo lahko naslednjič uporabili avto.

Mučni izkušnji navkljub je preostanek dneva potekal v ustaljenem zabavnem redu... nakup hrane, dobile smo posodo, žlice, vilici....življenje se nadaljuje. Sledi večerno kopanje in pomoč fantom pri urejanju stanovanja. Estetika ni na njihovi strani.

V tistem trenutku sem ugotovila, kaj počnem v Sydneyu. Ni važno, kako izjemni so ljudje, ki me obdajajo v Sloveniji, kako me navdihujejo, kako jih imam rada in kako mi to ljubezen vračajo, kako jim želim najboljše ter kako neverjetni prijatelji so, vseeno potrebujem nekaj spodbude v drugačni obliki. Skupina ljudi, ki se ob vabilu na megacarsko žurko začne smejati, z izgovorom, da nas ne bo, ker bomo v tistem trenutku v cerkvi, ljudje, ki poslušajo isto glasbo, pojejo isto glasbo, poznajo iste ljudi.... ko je najljubša igrica imitiranje enega izmed Hillsong pevcev in ugibanje, kdo to je.

‘So ljudje, ki gledajo na čast le od daleč, kakor na zvezde....’ pravi Victor Hugo v Nesrečnikih. Kot da bi ves čas občudovala zvezde, zdaj pa so na dosegu moje roke... Nekaj tako posebnega je zdaj postal del vsakdana. Očitno moram odkriti tiste delčke sebe, ki jih še ne poznam....