Žaba, Bajsi, Demie,....ali kar hočete

Even to your old age and gray hairs

I am He, I am He who will sustain you.

I have made you and I will carry you,

I will sustain you and I will rescue you.

- isaiah 46:4

Celo v tvoji starosti in kljub tvojim lasem

Jaz sem Ta, Jaz sem Ta, ki te bo nosil.

Jaz sem Ta, ki te je ustvaril and Jaz sem tisti, ki te bo nosil,

Jaz sem ta, ki te bo nosil and Jaz sem ta, ki te bo rešil.

- izaija, 46:4

Zadnjih nekaj dni sem razmišljala o modrosti.

Kaj je modrost, kako jo dosežeš. Filozofija - ljubezen do modrosti. To je bilo vse, kar sem iskala, odkrivanje modrosti je bilo cilj vsakega dne.

Naučiti se čim več. In to ne teorij, številk, znanja.

Slovar pravi, da je modrost znanje o tistem, kar je res oziroma prav ter se sklada s pravično sodbo, ta pa se kaže v dejanjih. Modrost je tisto, kar se naučiš in znaš pravilno uporabiti.

Na internetu sem odkrila na tone verzov, vsak ima nekaj opraviti z modrostjo.

Druga stran modrosti pa je njen začetek. Pravijo, da je začetek modrosti strah. Odkrila sem torej na tone ton verzov, ki govorijo o strahu.

Kaj je torej definicija strahu?

Brskanje, prebiranje, iskanje sopomenk. Cel kup zanimivih reči. Med drugim sem ugotovila, da druge strašimo z namenom, da jih odženemo stran. Večino stvari, ki jih odženemo stran, se bojimo sami.

Všeč mi je bila definicija besede alarm: nenaden strah povzročen zaradi zavedanja nevarnosti. Poudarek sem dala na besedo zavedanje. Dokler se ne zavedaš, da ti preti nevarnost, ni razloga za strah.

Igranje obeh definicij in vseh ostalih ugotovitev: hočem, da odideš. Zato bom poskrbel, da se boš zavedala nevarnosti, ki ti preti.

Ne vem točno, od kje, zakaj, ampak tako preprosto moji možgani delujejo. V moji glavi ima vse tole dejansko veliko več smisla.

Ah, pozabila dodati, da nas strah odžene zvečinoma takrat, kadar se bojimo fizične bolečine.

Torej, strah pred bolečino... prizadeti... povzročiti bolečino in jih na tak način prestrašiti z namenom, da jih odeženemo....

Bravo.

V tako mišljenje so zapletene moje misli, se prepredajo z idejami, kaj vse bom počela v mesecu decembru, odkrivam nove in nove stvari, ki mojim ambicioznim sanjam pošljejo poljub slovesa.

Zakaj ne bi? Zakaj ne bi nekoga prizadel? Mu povzročil bolečino, z namenom, da ga ustaviš? Ali pa preprosto zato, da nekdo trpi....

Mogoče so vse to vplivi jokanja, pomanjkanja spanja, glavobola in vseh Nalgesinov, ki skušajo glavobol ustaviti. Ne pomaga.

Bolečina, strah. Videti isto bolečino in strah v očeh družine. Vsakega člana posebej.

Lahko bi se spustila v diskusijo zakaj, pa ne bi nikoli prišla do končnega zaključka. Najbrž zato, ker končnega zaključka nočem vedeti.

Vem samo to, da so bili hebrejci pametni ljudje. Za njih beseda 'tragedija' ne obstaja. 'Tragedijo' bi prevedli kot 'zgodba še ni končana'.

Ne pravim, da se iz vsake slabe stvari zgodi nekaj dobrega in ostani optimističen.

Pravim: žaluj in se ne pusti prestrašiti.

Definicija miru: stanje spokojnosti in vedrine.

Za prijatelje....

Ljubezen in hvaležnost lahko ločita morja, lahko premikata gore in lahko ustvarjata čudeže. - Rhonda Byrne

En blog za preteklost. Za prijatelje. Za dogodivščine in pustolovščine. Za spomin.

Smo v mesecu, ko velika večina prijateljev praznuje rojstni dan. VSE NAJBOLJŠE VSEM!!! Ta mesec se začne šola, ampak ne čisto zares. Kar pomeni - veliko druženja in malo nalog. Vsaj včasih je bilo tako :)

Ne skrbi me, kaj bom nekega dne pripovedovala vnukom. Šla bom skozi slike na facebooku, in jim govorila o dogodivščinah. In o vsakemu posamezniku, ki mi ji posladkal življenje. Nekateri od majhnih nog, drugi zadnjih pet let, tretji še manj. Ampak z leti se učimo. Kako se pogovarjati, kako izkazati hvaležnost, povedati, kdaj si žalosten in kdaj vesel. Še bolj pomembno pa je, da se naučimo, kako to prebrati iz zgodb drugih ljudi. Kakšen smeh ima Aleša, Nastja. Ali pogovor, ki bi ga oz ne imela s Tjašo, ker bi pač vedeli misli druga druge. Prebrati zgodovinsko knjigo je kot imeti nenavaden pogovor z Ajdo nekam pozno v noč.

Skupni so nam bili kraji, čas, sladoled in želja po tem, da smo preprosto skupaj. Da prijateljstvo ni vezano samo na to, pa izveš šele, ko tega ni več. Ko se naprimer preseliš na drugi konec sveta...

Šele na drugem koncu sveta, brez vsega tega, ti vsak smeh, vsak pogovor, pomeni več kot zlato. Vsakič, ko je telefon zazvonil ob nemogoči uri. Vsakič, ko sem vstala iz postelje ob še bolj nemogoči uri v pričakovanju dneva. Ali bom tokrat ostala pri pouku ali pa bom končala na kavi v Piranu? Če je bil petek, me obisk Romea sploh ni več presenetil.... Pa bi me moral.

Vsak klic, sms, komentar kjer koli že je, email, kartica,... zasebno sporočilo. Kar koli. Vse to me spomni, kako zelo sem zadovoljna z življenjem. Jap, Sydney, Hillsong - to pripomore. Ampak najbolj me umiri misel na vse prijatelje in skupne dogodivščine.

Ni važno, kaj se zgodi. Ti spomini so vredni zlata. In pravijo, da denar lahko kupi svet...

Ne čakaj na maj

Pisati ne pomeni samo izraziti neko misel, marveč razmišljati o pomenu vsake besede.

- Paulo Coelho, Čarovnica iz Portobella

Tale blog nastaja v zadnjem dnevu zime, v Sydneyu, leta 2010. Najlepši del tega je, da se pomlad lahko občuti na koži, ko se ob pozni uri zvečer hodi domov po polnem dnevu.

In kdo noče imeti dneva, za katerega se zaveda, da ga je izkoristil vsako sekundo?

Upam, da bo ta vpis nekoliko daljši... in bolj poln od zadnjih nekaj.

Kar sem ugotovila - mogoče je stara ugotovitev na novo prebujena - je, da imam rada zgodovino. Vse tiste heroje, ki so pri 22 osvojili svet. Naprimer Alexander Veliki. Ko je umrl pri 33, je naredil več kot večina ljudi naredi v celem dolgem življenju.

Ljubezen do knjig - ha, ni je sekunde ko v roki ne držim vsaj ene knjige. Več kot berem, bolj so mi všeč in več jih hočem prebrati. Kar pomeni, da gremo v ponedeljek v veliko trgovino, kjer imajo knjige, ki jih ne dobiš nikjer drugje.... domačini pa mi obljubljajo obisk skritih kleti, polnih starih, dragocenih, zapuščenih knjig... Moraš imeti rad domačine :) hiphiphura za Avstralce!! :)

Druge pomembnejše stvari, ki sem jih ugotovila, so ljubezni do sveta. Obožujem ta svet. Vsako državo, vsako kulturo. Hočem govoriti in razumeti vsak jezik (veliko sreče pri tem). Hočem obiskati vsako državo in jo poznati dovolj, da se v njej počutim domače (mogoče bom v življenju potrebovala veliko sreče). Nore sanje, ampak vem, da kjer je volja, tam je pot.

Imam dva daleč daleč najljubša predmeta: zgodovina cerkve, ki opisuje kaj vse se je dogajalo v Izraelu pred prihodom Jezusa, prva srečanja apostolov in njihovo nadaljevanje. Danes naprimer smo se učili o prvem preganjanju... kdo noče začeti dneva z gledanjem Kristusovega Pasijona?! Če ne drugega ni bilo osebe v razredu, ki ne bi tiho obsedela in samo poslušala, brez želje po eni besedi... kaj lahko sploh rečeš na nekaj takega kot je bičanje in kričanje v latinščini?!?

Plus pri tem predmetu mi zelo pride prav moja (srce, srce) srednja šola - gimnazija Poljane. Ljudje me imajo za genija. Moj ponos mi ne pomaga preveč.... haha

Drugi predmet pa je svetovne religije. Obdelali bomo 9 največjih religij na svetu. Začeli smo z islamom. To je zadelo točko doma na popolnoma drugem nivoju.

Nekaj je na država 'antičnega srednjega vzhoda', kot jih imenujejo tukaj. Egipt, puščava, pesek,... Države, kulture, tako zelo drugačne od naših, da jih komaj prepoznamo.

Nekaj, kar nikoli nisem zares hotela slišati, je število ljudi, kristjanov, ki umrejo na dan. Samo zato, ker priznajo, da so kristjani. Ne obrekovanje sosedov, ne grdi pogledi sredi ulice,... kamnanje, bičanje, pretepi, zažiganje mladih družin zaklenjenih v hišah,...

Eden izmed sošolcev je nekdanji musliman. Iz Irana. Bil je član stroge iranske religiozne policije, ki ima avtoriteto nad katerim koli državnim, vladnim, cerkvenim vladarjem. Kar naredijo, je vedno prav in nihče temu ne ugovarja.

Ker je bila naša prva vera Islam in ker nihče ne more povedati zgodbe bolj natančno, kot nekdo, ki je bil tam, ki je to živel, ki je imel to za veliki del življenja, smo imeli za veliki privilegij slišati, kako to poteka v Iranu.

Recimo, da so mi solze lile v potokih od druge minute razlaganja. V dveh urah sem porabila popolnoma vse moči.

Glavna razlika med muslimanskim bogom (Alahom) in krščanskim bogom je strah. Odpuščanje, milost, ljubezen,... besede, ki jih v Iranu rekdo kdaj slišiš. Skorajda nikoli v povezavi z vero. Vedno si v strahu, ali živiš pravilno. Ali so tvoje misli prave. Ne strah kot nervoza pred kontrolno nalogo. Strah kot je strah pred trenutkom, ko lahko izgubiš življenje.

Vsak dan, 24/7 preživeti v strahu pred naslednjim trenutkom. Če zares pomisliš, kaj to pomeni - ne moreš drugače, kot ostati brez sape.

Če se nekdo odpove veri v Islam,.. potem pride na vrsto prava perspektiva, kot nam je povedal sošolec. Ne ubijejo te takoj, najprej te z mučenjem skušajo spreobrniti nazaj. Po večini je ta mučenik tvoj oče, brat, ded, stric,... Mogoče postane celo tvoj rabelj.

Že leto in pol ni imel stika z družino. Ko je njegova mati izvedela, da je postal kristjan, se je odločila, da je za njegovo dušo bolje, če se nikoli več ne slišijo, ne vidijo, pozabijo, da obstaja. Če bi za to izvedel njegov oče, bi najbrž prišel ponj v Avstralijo.

'Ah, uboga jaz,' naenkrat postane sebičen, nehvaležen stavek.

Jokaš, in pravzaprav ne veš, zakaj točno. Zato, ker mi je tako lepo? Ali pa zato, ker sedaj zrem v oči nekoga, ki mi odvzame možnost pretvarjanja, da je res vse tako lepo in prav?

Vsakemu svoje - čigavi smo mi?