Of course there will never be another Treasure Island. - Eoin Colfer
Seveda nikoli ne bo še enega Otoka zakladov. - Eoin Colfer
Na, pa smo doma.
Prvi let do Singaporja je bil precej zabava dogodivščina. Vse od t.i. najslabšega sedeža na letalu, ki se je na koncu izkazal za štiri. Seveda je nova prijateljica prosila za naselitev enega - njen dober sedež je bil obkrožen z jokajočimi dojenčki. Kmalu po letu pa je prišel stevard in mi predlagal menjavo dveh mojih sedežev za dva druga. Na letu je bil par na poti na medene tedne. Njemu je televizija delala, njej ne, na mojih dveh pa sta delali celo obe. V zameno za vso mojo prijaznost je stevard večino časa porabil z letanjem okoli in spraševanjem kam in kako letim, s kje sem, kaj sem počela v Sydneyu in kdaj se vračam. Dobila sem celo pravo business class torbico z vsem, kar človek potrebuje: kremo za roke, kremo za ustnice, kremo za obraz, ušesne čepke, nogavice, pokrivalo za oči (spalna blazinica ;)) ter tisto najlepše - zobna ščetka in zobna pasta. Po 27 preživetih urah preživetih visoko v zraku, je to najbližja stvar nebesom.
Samo letališče Singapor se mi ni preveč priljubilo. Ne zaradi velikosti (na primer 30min extra hitre hoje od enega konca terminala do drugega), bolj zaradi številke leta. Čas in kraj leta se ujemata s terminalom A, vrata D4. Po parih minutah hoje ugotovim, da se moja pot loči, terminal A levo, terminal B desno. Vrata A in B levo, vrata C in D desno. Terminal A levo...vrata D desno... Še dobro, da obstajajo informacije. In trenutni terminal D, kjer me čaka letalo pri vratih G6. Ta let je bil še daljši. Od prvega leta, dolgega dobrih 7 ur, je bil ta daljši za dobrih 6 ur. Razen male zmede, ko se je španski sosed hotel prestaviti na drug sedež tri vrste nazaj, je potekal v tišini. Nekoliko so utripale 15krat15 velike lučke, ki naj bi predstavljale zaslone, malo smo jedli na začetku in še malo na koncu.
Ampak zaključek je bil...presenetljiv. Sneg. Kar sem vedela, dejstvo da ga nisem videla že celo leto pa ne spremeni veliko. Sneg se ponavadi pojavi samo v zimskem času tudi za tiste, ki so ostali na severni polobli. Imela sem dobrih 6 ur čakanja na letališču. Preživete z Ajdo, pečeno raco ob 10 zjutraj in veliko količino kave za obe. Potem pa naprej proti domu.
Glasba na radiu - nespremenjena. Televizijske oddaje - nespremenjene. Hotel Azul v Kranju - presenečenje. Nova kuhinja - ne tako presenečenje, ampak sploh ni slabo. Kot da ljudi ne bi videla že celo večnost, pa vseeno kot da me ni bilo samo nekaj dni.
Izkušnje vse od slabih - ko me skoraj naženejo iz trgovine, do dobrih - prijazni nasmehi, živijo in predvsem hvala.
Ob vseh thanks in no worries je lepo spet slišati tiste lepe slovenske besede. Tako od tistih poznanih kot od vseh tujcev, ki jih srečam v Mercatorju.
Lepo je spet priti izza ovinka in videti vse te gore.
Ali pa ko posveti sonce in se odbije od belega snega.
Ali pa spet stati na straniščni školjki naslonjena na okensko polico in se odločati. Ali naj preštejem te zvezde ali naj jih samo občudujem?
Mogoče niso drugačne kot tiste na drugem koncu sveta. Ampak vseeno jih gledam s popolnoma drugega vidika.
