14. februar 2011

Malo teka, malo smeha

Verjeti pomeni slediti brez oklevanja in pomislekov.
- A. Hieng, Čudežni Feliks


Srečno valentinovo!! :) za dober začetek.

Najprej bom obrazložila naslov. Zgodilo se je, da sem imela preveč energije (ker se to pač zgodi ob tako nabitem urniku) in sem se odločila, da se v teku sprehodim okoli največjega parka v Sydneyu. Čisto po naključju je CentennialParklands moj sosed. Skoraj.

Ampak o tem več kasneje.


Prva ugotovitev, ki mi je bolj kot ne padla na glavo v tem trenutku, je dejstvo, da obožujem to mesto. Tista prava ljubezen, ko neizmerno pogrešaš tiste stvari, ki ti je grejo sicer na živce. V resnici pa skrivaš tiho oboževanje in se nasmihaš sam sebi kot se zgodba ponovi. Ko stečeš čez cesto hitreje kot je potrebno, ker veš, da si bo voznik približujočega vozila dal duška in bo pohodil plin. Samo zato, ker je zabavno. Ko čakaš na zeleno luč in spotoma spoznaš Marka, zveš kaj počne po poklicu, da njegova punca živi na drugem koncu mesta in da se je trenutno učil pri prijatelju. Ko zaključita to debato se mimo pripelje kolesar in z droga strga sliko pogrešanega psa. Sinoči so jo našli in med srečnimi vzkliki cele množine ljudi se prižge zelena. Takrat se novi prijatelji pač morajo posloviti, vsi odločeni, da se bodo nekega dne spet srečali in pomenili, kaj se je novega zgodilo.
Ali pa ta prikrita prisila, da hodim počasi.
Kar hočem povedati je, da čeprav mi grejo ulice Sydney precej na živce, so mi globoko v sebi prav prisrčne. Nimajo popolnoma nobene logike, ne grejo ne proti severu ne jugu. Ne grejo niti naravnost. Nobene smeri. Verjetnost, da bi se križale ali tekle vzporedno, je manjša kot da bi sama skuhala celotno nedeljsko kosilo. Je pač ni.
Kar pomeni, da moraš večkrat narediti veliki krog, ker ulica, ki bi sicer morala prečkati neko drugo ulico, zavije in ti se izgubiš v neznanem po možnosti nevarnem koncu mesta. Tako vsaj pravijo. Res pa je, da se je izgubiti precej enostavno.

Poanta?
Včasih hodiš po ulici s pogledom naravnost na cilj. V Sydneyu to pač ne gre.
Samo zato, ker ti ni všeč smer, v katero se trenutno podajaš, še ne pomeni, da je napačna.
Samo zato, ker imaš občutek, da delaš nepotrebni ovinek, še ne pomeni, da ga res.


Recimo, da je Sydney samo metafora.


Na to pa lahko dodam še moje tekaške lekcije.
Zaradi nekega smešnega razloga mi je všeč gledati v tla, medtem ko tečem. Vsakih nekaj trenutkov dvignem pogled in primerjam razdaljo od takrat, ko sem se zadnjič zastrmela v isto točko. Kot veliko priznanje, da sem se dejansko premaknila.
Edini problem je moj razgled. Luna, zvezde, mesto v ozadju, jezero in palme vse naokoli.
Priznanje, da se premikam naprej ali pa nekaj malega, ki me spomni, kakšen srečko sem, da živim, kjer živim??

Recimo, da imam rada metafore ;)



Danes je začetek tvoje prihodnosti.