Zamenjajnogo

Jaz pa sem tukaj, ker še vedno mislim, da ste vi človek, ki ga iščem, zato sem raje počakal dvanajst mesecev, kot da bi na vse pozabil.

- Carlos Ruiz Zafon, Igra Angela

Nastopala je skupina Switchfoot.

Ne glede na to, kaj bi počela, vedno sem hotela narediti nekaj, kar bi spremenilo svet.

English camp je bil zakon. Kdo se še spomni? Ko smo igrali Baseball, prva Amazing Race, adrenalin in angleški jezik s pravimi američani. Lov vreden teka.

Pri naslednjem taboru nisem hotela samo sedeti in poslušati. Nisem hotela samo sodelovati, hotela sem pomagati pri nečem tako vznemirljivim. Hotela sem spremeniti svet drugim tako, kot so ga drugi spremenili meni. Pri tem mogoče popraviti napako ali dve, in nezavedno pri tem tudi kakšno narediti.

Da lahko ponudim roko v pomoč v skrajnem bistvu potrebujem samo eno stvar: informacije. Kaj, kdaj, kdo, kako, zakaj, komu,.... kaj je cilj. Z vsem navdušenjem sem spraševala o vse mogočem. Theme song, ples, kdo pride, kdo ne pride, kakšne so majice. Osnove, ampak začetek je na prvem koraku.

Menda naj bi bila glavna pesem ena izmed mnogih, ki so jih posneli Switchfoot.

Zamenjajnogo. Napisano skupaj. ??. Kot zamenjaj nogo. Druga noga. OK.

Njihova pesem ni bila glavna. Ampak naučila sem se lekcije. In spoznala sem nov band. Večina se vas najbrž lahko spomni Dare You To Move:

Zakaj ta zgodba? V četrtek so prišli v Sydney in peščica se nas je odpravila na izlet. Ne najboljša ideja za moj hrbet ampak brilijantna ideja za moje možgane. Relax na polno.

Uživala sem v čisto vseh pesmih, še posebno v tistih treh, ki sem jih poznala, haha.

Bistvo tega bloga je lekcija. Kako daleč sem prišla v tako zelo kratkem času??

Pet let kasneje živim v Sydneyu in obisk koncerta precej slavne skupine je kot obisk starih prijateljev.

Razvajena v kvaliteti eventov, dogodkov, prigod.

In kako čas beži.

Naslednje vprašanje: kaj si se naučil o sebi v zadnjem letu?? To so me dejansko vprašali.

Ne, kaj si se naučil, ampak kaj si se naučil O SEBI. Nimam pojma

Ideje??

Umetnije

Za resnično umetniško dušo je ni težje stvari, kot narisati vrtnico. Preden začne mora namreč pozabiti vse vrtnice, ki so kadar koli bile narisane.

- Henri Matisse

Kaj se dogaja?

Veliko in nič :) Velika Noč (za vse, ki se sprašujete, če praznujemo ta praznik - ja. Kdor ne praznuje in se pravi, da je Kristjan....hmm... dvoumen komentar). Na naš zelo ustvarjalni način bomo imeli cel kup različnih maš razpotegnjenih čez kar nekaj dni v ogromni dvorani (Sydney Entertainment Centre), kjer se odvijajo konference, koncerti in snemanje albuma. Keith Urban (aka mož nam bolj poznane Nicole Kidman) bo priredil žurko v isti dvorani, par dni nazaj pa smo z balkona doma opazovali ognjemet, ki ga je dom priredil v čast Katie Perry. Raznolikost je pač njihova specialiteta :)

Na bolj osebni stopnji - naučila sem se, da torbica na eno ramo, v kateri se prevažajo knjige (pazi, množina), računalnik in ostala ženska krama, ne nardi veliko dobrega na dolgi rok. Ampak vse je v pravi perspektivi: odkrila sem mišice na hrbtu, za katere si niti pod razno nisem mislila, da obstajajo! Res pa je, da bi se lahko prikazale na kakšen manj boleč način, ha.

Še vedno dovolj toplo sonce za kratke rokave, ampak vse tiste, ki (govorim tudi sebi) še vedno mislimo, da je Sydney z vsemi svojimi palmami bolj toplo mesto, moram ponovno razočarati. Šal in topel, mehki jesenski plašč mi postajata vedno bolj domača. Mogoče delno tudi zaradi udobja.

Najbolj zanimiva stvar, ki se je zgodila, je bil najbrž obisk hotela 4 Seasons. Vtipkajte v Google, prosim lepo. Pet zvezdic, en popoldan, ena noč in eno jutro. Vse, kar sem počela, je bila pomoč pri registraciji in pozdravljanju ljudi. Bilo je darilo v zahvalo za vse nore ure konference. Ampak nazaj k opisu sobe. Ogromna postelja, mehka, neverjetne blazine, kopalnica, ki ti vzame sapo. Zastonj L'Occitane šampon (vzdihi s strani vseh ženskega spola, vem ja). Hrana - ko si študent, ki ne zna kuhati, je lahko dati poklon kakršni koli dobri hrani, ampak ta je bila oh in sploh neverjetna. Kar ti srce poželi.

Glavno, kar pa hočem danes napisati na blog je dejansko moj prevod “javnega nastopanja.” Kar je zapisano je dobesedni zapis, kar je pravzaprav nepriporočljivo. Ampak glede na mojo izvedbo, se je zdelo kot najboljša ideja. Vse skupaj sem povedala kot pravljico, od začetka do konca, na udobnem ogromnem stolu, medtem ko so ostali sošolci sedeli na tleh okoli mene in si predstavljali udobno sobico z ognjem, ki prasketa v kaminu in jesenskem dežju, ki se odbija od oken. Upam vsaj, da sem ta del prenesla iz mojih možganih v njihove :)

To je zgodba o diamantih. Blesketajočih, dragocenih, draguljih, ki ti vzamejo dih in pokažejo čudovite barve, ki so skrite globoko v vsakemu izmed nas.

POTOČI SOLZO

Predstavljaj si solzo, ki pada. Ta je najbolj čista, lepa kapljica, kar si jih kdaj videl. Iz leve pada sončni žarek in direktno seka ta diamond, skupaj pa povzročita, da vse barve mavrice zaplešejo naokoli.

Nenadoma solzica pade v drobno steklenico in se pridruži vsem ostalim. Velika, mogočna roka drži to steklenico s tako nežnim dotikom, da se takoj začneš čuditi, kaj neki je ta solza, da je tako dragocena. V tistem trenutku se roka premakne. Nežno vse skupaj odloži na blazinico, mehko, temno rdečo, obrobljeno z zlato nitko. Ko se roka odmakne od steklenice, jo nežno poboža, prsti se počasi, nežno in ljubeče odmaknejo.

Ta dotik te spominja na poljub za lahko noč, ki ga ljubeča mati da svojemu otroku.

POČAKAJ IN SE NASMEJ

Narisaj si nasmeh na obraz. Zasmej se na ves glas. Zahihitaj se. Razkaži vse svoje zobe, ali pa samo raztegni ustnice, četudi samo zavihaš en konček. Na tak način z lahkoto razsvetliš prostor, se otreseš strahu in skrbi. Je neprecenljiv dar.

Predstavljaj si otroka, ki stopi do starša, ga zgrabi za obraz in ga poljubi na nos. Vse skupaj konča z najbolj presenetljivim nasmehom, kar si ga lahko predstavljaš. Oči komaj verjame temu trenutku, mamičin obraz se razveseli in njune težave bi odletele. Obraz njunega otroka je prečudovit.

To je drugi diamand, lesketajoč dragulj, ki lahko spremeni svet in ti podari krila.

VETER

Najbolj neopazen izmed vseh teh je ta: šepet.

Hodiš po poti brez konca. Ko pogledaš nazaj, ugotoviš, da ta pot nima niti začetka. Vse, kar vidiš, je pot, široka in vabljiva. Pesek je omejen z ogromnimi, visokimi drevesi, oblečenimi v barve jeseni: zlata, rdeča, rjava, sem in tja tudi zelena. Pot je bila prehojena neštetokrat. Veliki koraki, mali, hitri, počasni. Novi in stari čevlji so sprehajali svoje misli po njej. Otroci s starimi starši, sveži zaljubljenci in osamljeni pisatelji. Vsi pridejo sem poslušat. Zato prisluhneš tudi ti. Vse ostale zvoke potisneš na stran, pričakuješ samo en zvok: šepet.

Ne moreš videti vetra, ampak lahko slišiš listje, ki si tiho pipoveduje zgodbe in skrivnosti s pritajenimi glasovi.

Tudi ti čakaš na tiho skrivnost.

Je najmanjši diamand, ampak istočasno najbolj nežen in prefinjen. Šepet je zaupanje, vera, prijateljstvo. Šepet pride iz globine. Je takšne vrste diamand, ki visi na tanki, zlati verižici okoli vratu. Je takšne vrste diamand, ki ga imaš vedno blizu srca, ki ga moraš vedno čutiti na koži. Je takšne vrste, na katero pogosto pozabimo, pa vendar nikoli ne bi smeli. Je takšne vrste diamand, ki je prenešen z ene generacije na drugo, od enega ljubečega srca do drugega.

Narejen je iz prave ljubezni: ni važno, kaj imaš, brez njega si brez vsega. Nikoli ne umre. Je nežen in popoln. Ko smo še vedno v megli, se trudimo gledati skozi dim, je šepet tisti šibki žarek svetlobe, prihodnosti, ki nas pričakuje.

ZGODBA

Nekoč je bil mož, ki mu je bilo ime Elija. Nekega dne, je slišal šepet.

Ne govorim o šepetanju grdih skrivnosti in opravljanju. Niti ne govorim o prikrivanju. Kar vam hočem pokazati, je glavna vsebina šepeta: bližina. Pozornost, ki je potrebna, kadar hočemo slišati šepet. Tista količina zaupanja in odnosa, ki je potrebna.

Beseda je prišla do njega: “Torej, Elija, kaj počneš tukaj?” “Delal sem vse mogoče za Boga-Vojskovodja-Angelov,” je odgovoril Elija. “Ljudstvo Izraela je zapustilo tvojo obljubo, uničilo dom slavljenja in umorilo tvoje preroke. Samo še jaz sem ostal in trudijo se z vsemi močmi, da bi me ubili.”

Potem mu je bilo ukazano: “Pojdi na goro in stoj pred pozornostjo Boga. Prišel bo mimo.” Orkan je zadivjal skozi gore in uničil skale pred Bogom, ampak Bog ni bil v vetru; za vetrom je prišel potres, ampak Bog ni bil v potresu; za potresom požar, ampak Bog ni bil v ognju; in za ognjom nežen in tih šepet. Ko je Elija slišal glas, si je zavil obraz s šalom, šel do jame in tam čakal. Tih glas je vprašal: “Torej, Elija, povej mi, kaj počneš tukaj?”

Elija je bil dobil vprašanje in njegov odgovor je bil daleč stran od spodbudnega. V tistem trenutku je v življenju doživel sušo in stradanje, videl je vrnitev deževnega oblaka in čudež, ko moke v kozarcu ni in ni zmanjkalo. Videl je, kako so bili ubiti vsi preroki, in kako se otrok vstal od mrtvih. Doživel je vse, dobro in slabo. Bil je v času razcveta in sedaj se je bližal konec osamljene in temne dobe.

Ko je vse, kar veš, da je lepo in prav, daleč stran od resničnosti, ko se ti sanje in upanja drobijo v rokah, ko si izgubljen in ne veš, kaj bi, se ti postavi vprašanje: “Torej, Elija, kaj delaš tukaj?” Zamenjaj ime s svojim in pomisli, kako se počutiš.

Divja, nora nevihta začne divjati v tebi, gorovja se lomijo, potres razočaranj in bolečine povzorča občutek šibkosti in nemoči. Ogenj jeze se razplamti v tebi in požira vse, v kar verjameš.

Takrat si poklican, stran od sveta, v samoto. Vprašanje se ponovi, tokrat kot nežen in tih šepet.

Zviješ se skupaj in se pokriješ s toplo odejo. In zašepetaš nazaj.

ODGOVOR

Je kot drobljiv diamand na tanki, zlati verižci. Tako dragocen, da se ustaviš in ga poiščeš vsakič, ko se spomniš, da ti visi okoli vratu. Samo, da se prepričaš, da je še vedno tam.

Kje je tvoja verižica? Ustavi se in jo poišči, prenehaj početi, kar koli počneš in se spomni na zaklad, ki ga nosiš.