Pustolovec sem, ki išče svoj zaklad.
- Paulo Coelho, Alkimist
Poleg normalnih, pričakovanih posebnih dni v mesecu novembru (prvi november??) in prvi polovici decembra (jej, Miklavž!), se je v trenutni zgodbi mojega življenja odvilo še nekaj drugi zanimivih stvari.
Zaročna zabava, poslovilne zabave, nakupovanje poročnih oblek, ... Zelo malo sonca in precej dežja.
Diploma. Najprej nova obleka, čevlji, nakit. Večerja, ki bi lahko bila maturantski ples na manjši stopnji. Nobenega organiziranega plesa, samo večerja, nekaj kratkih zabavnih točk in študentje, ki lahko pojejo in plešejo kot sam Michael Jackson za zaključek večera. Vse skupaj traja približno tri ure.
Naslednji teden je sledila podelitev diplom. Zaslišiš svoje ime, pokimaš ravnateljici in zakorakaš po odru pred 3 tisočimi neznanci. Ostalih pet poznaš, ker slučajno z njimi živiš. Na sredini odra te čakata Brian & Bobbie Houston, začetnika in glave Hillsong česar koli. Streseš roke, se nasmehneš, vzameš diplomo in odkorakaš. Dekleta smo dovolj srečke, da nas nekdo pričaka, ki nam pomaga z odra s preprostim dotikom roke.
Med počitnicami smo pripravili festival. Kar pomeni, da zapremo dve cesti, povabimo razne gostilne, bare, mini domači živalski vrt, stojnice z nakitom in otroškimi igrali, predsavo kač in kuščarjev. S sončno kremo smo prirpavljeni na lepo, sončno in vroče vreme, s plastičnimi pregrinjali pa na dež. Hvala Bogu, niso rumene barve. Prva polovica dneva je minila skupaj z vročino, druga pa z dežjem in poplavo cest. Nobenega presenečenja, ceste poplavljajo neprestano. Dobra stvar All Star čevljev je, da imajo luknje. Da bi se obremenjevala s poplavo med vrsti bi bilo čisto nepotrebno. Ampak lahko smo naredila tisto, kar sem si skrivno že dolgo želela - rešiti družino majhnih zajčkov. Menda hrčkov v Avstraliji ni... ups. V zahvali poplavi in mini domačem živalskem vrtu, sem lahko postala heroj premraženim in mokrim, vsega hudega navajenim uhljačem.
Sledil je topel tuš ter zaplesana in zapeta predstava o božiču.
Izmed mnogih redkih toplih dni pa en ostaja dobro izkoriščen. Sydney, kot priobalno mesto, je razvejan, s plažami, polotoki, zalivi in logičen način potovanja je torej trajekt ali vodni taxi. Stari deli mesta so tisti iz poznega 18. ali zgodnjega 19. stoletja. Cockatoo Island je otok objet nekje med ostalimi lovkami mesta. Eno izmed prvih naseljenih območij in predvsem osredotočeno na industrijo. Tistega sončenga dne je bila odprta razstava vseh umentikov iz ulic. Grafiti, uničeni avtomobili in smeti spremenjene v navideznega človeka, skupaj s propadajočimi starimi zgradbami, ki skrivajo zgodovino in zgodbe svojega začetka. Ogromne ročno sklesane jame mi povejo, da so bili to prvi zgrajeni silosi v Avstraliji in da je nekaj prvih zapornikov tega kontinenta umrlo v procesu. Samo še stene in star kamin sporočajo, da se je tukaj nekoč nekaj dogajalo. V sosednji zgradbi pa prirejajo poroke, konference in razprodaje.
Predstava umetnosti se je odvijala na drugem koncu otoka in ti je ob vsej svoji razkošnosti in količini sporočil povzročila glavbol. Še dobro, da te čisto na koncu čaka mala pizerija, s pogledom na morje, mesto in sončni zahod.
Med vsem tem pa sem že skoraj tekoča v branju korejske abecede in poznam vse štiri letne čase. Za mesece uporabljajo številka, ampak najpomembnejše je moj lastni podpis.
Barva, morje in plaža se mi izmikajo kot pesek med prsti. Novo leto bo pa uspeh!
