Kdor prav razume besede o lepi prihodnosti, bo še bolj izkoristil sedanjost.
- R. Kerševan
Sedaj, ko je zimskega hladu že skoraj konec, se mi zdi ravno pravi trenutek, da vam opišem tisto, za kar si rada predstavljam, da si želi večina ljudi doživeti v živo, jaz pa sem ena izmed mnogih srečnežev, ki jim je to dejansko uspelo.
Novo leto v Sydneyu, Avstralija.
Mogoče bom raje začela z božičem. Sredi poletja, ko človek pričakuje tipično avstralsko vročino, nad 40 stopinj prijatelja Celzija, bleščeče bele blaže in sinje modre valove, smo mi obsedeli znotraj štirih zidov, in razmišljali, ali naj oblečemo tisti topel par nogavic, ali pa bi to bilo že pretiravanje. Sonce je namreč tisto, kar Avstralijo greje. Česar pa mnogi ne vedo, je velika količina dežja, ki rada uniči predstavo vroče države. In ravno to se je moralo zgoditi v mesecu decembru.
Dež. Dan za dnem. Pomanjkanje suhih čevljev. Sivina. Mraz bi že težko rekla, topolota pa mi tudi ne gre z lahkoto z jezika... Pravo vreme torej, za poležavanje na kavču in zijanje v televizijski ekran. Šole je bilo konec, torej se spanca tudi ni primanjkovalo. Vse skupaj pa je samo še pripomoglo k moji želji, da se čim prej vrnem v Slovenijo. Mrzlo, ampak domačo.
Na božični večer je udarila sopara, pobožala sem pravo kamelo, na poti proti domu smo k sebi domov povabile kogar koli brez načrtov in osamljenim večerom pred seboj, skupaj smo pojedli nekaj hitro pripravljene hrane s strani profesionalcev, se poveselili, zvečer pa smo si tri sostanovalke izmenjale darila. Malo prejokale, glede na to, kakšna prihodnost nas je čakala... ne samo, da je to naš prvi in zadnji skupni božič, v roku slabih treh tednov bo vsaka končala na svojem kontinentu.
Naslednji dan je bil malo bolj pomenljiv. Nekaj sonca, kar je dalo ravno dovolj topline za kratke rokave in hlače, veter pa nas je lepo opominjal, da plaža še vedno ne pride v upoštev. Torej smo šle v park. In tam počele, kar 4 mlade dame pač počnejo... zvijajo se po drevesih, kričijo, se smejejo in naredijo na tone fotografij. Za spomin.
Od tistega dne dalje, so se vrstili samo čudoviti, topli dnevi.
Z največjim nasmehom na obrazu vam torej sporočim, da je bil zadnji dan v letu veliki uspeh, prestop pa še lepši. Ko sem se zjutraj zbudila in zagledala sonce visoko na nebu, še nisem imela nobenih načrtov. Pač, avstralski način. Po kosilu je kocka padla - gremo na izlet z vlakom, v bolj, khm, 'dražji' del mesta, kjer je vsaka hiša prava vila. 'Naša' je slučajno izgledala kot pravi izgubljeni, ampak super dobro ohranjeni tempelj, s kipi, knjigami za vsakim kotom, dvakrat toliko postelj kot sicer ljudi, ki so v njej stalno naseljeni in še več sob. Vglavnem, bala sem se sprehajati preblizu stene. Zunaj ogromen vrt, drevesa, spet kipi, bazen, žar in predvsem pogled na celoten Harbour oz Sydneysko pristanišče.
Preden se je vsaj za stopinjo ali dve stemnilo, smo se torej (ali pač sem se) namakali v bazenu in se režali sreči, ki se nam je za ta dan zagotovo pridružila.Ob devetih se je začel ognjemet za družino in otroke... Moja lokacija je bila sicer dovolj odmaknjena, da se ropota ni slišalo tako zelo močno, so pa zato ladje z veseljem nadoknadile izgubljeno.
Večerja.
Čeprav je v najbolj priljubljen ognjemet točno pod mostom, je to samo majhen del vsega pripravljenega. Odštevanje, napetost, nekaj kratkih vzlikov, v veliki večini pa pričakovanje. Pa se je začelo... in trajalo ... in trajalo ... Brez posameznikov, ki bi svoje čare pošiljali v nebo, brez glasnih pokov, čudovit razgled, usklajenost, .. moja glava je takoj zbezljala na organizacijo. Priprave, živčnost ljudi, ki so bili za to odgovorni... uf. Poleg toplote, lepote, zabave in neverjetne dolžine vsega skupaj, je bilo za ceniti veliko več.
Tisti v centru mesta, tik pod mostom se najbrž niso strinjali z menoj v čisto vsem. Preden so lahko odšli nazaj domov, v tople postelje, so morali ostati na mestih do šeste ure zjutra. Ampak, kdaj se je pa avstralcem še kam mudilo?
Srečno novo leto!! :))
