Pošast v omari

Ljubkanje skriva se v njem, koprnjenje in sladka pohota, vsa zapeljivost, ki vzela razum bi še tako modrim.  - Homer, Iliada

Imela sem svojo pošast. Skrivala se je v omari, na desni strani na nasprotnem koncu sobe. Ta pošast je imela super moč. Lahko se je skrila, tako da je stala točno pred teboj, pa je nisi mogel videti. Ampak to je lahko počela samo čez dan. Ponoči je izgubila nadzor nad seboj in se spremenila v čisto pravo grozljivko na dveh nogah. In imela je rep. Velik nos in oči, ki so bile sicer rumene, v temi pa so se svetile z zelenkastim sijem. Imela je tudi grozljiv nasmeh, kjer ji je uspelo prikazati samo ogromne našpičene zobe, razmetane bolj, kot je moja soba bila kadar koli, tudi v najslabših dneh.

Ta pošast je bila strah. Ne pravim, da je bila strašna, bila je poosebljeni strah. Takšne vrste strah, ki ti ustavi srce, vzame sapo in na trenutke celo privabi solze v oči. Včasih se je prikazala cela, včasih je na vrata naslonila svojo grdo izmaličeno dlan in jih pridržala samo delno odprta.
Vedno je spuščala glasove. Le redkokdaj se je smejala. Druga dva glasova sta bila veliko strašnejša. Kadar je bila jezna, je renčala, žalila in se drla, pa ne na ves glas. Njeno dretje je bilo skorajda tišje od mojega šepeta. Največkrat pa je ta pošast jokala. Kdaj je obžalovala svoja dejanja, spet drugič je točila solze, ki lahko pridejo samo iz dna najbolj zlomljenega srca. Takrat sem bila zmedena, zdaj pa mislim, da je samo pogrešala nekoga, ki ji je bil drag, pa ga je izgubila.

Bila sem majhna in nisem vedela, kaj naj naredim. Bala sem se pošasti tudi, ko je bila najbolj žalostna, in ta strah pred strahom je bil večji od mojega sočustvovanja. Lahko bi utonila v njenih solzah, ali pa bi prestrašila pošast in bi me ta pojedla. Mogoče bi me odnesla s seboj, namesto tiste druge osebe, ki jo je izgubila. Če tako razumna bitja, kot smo ljudje, včasih izgubimo glavo, kaj bi potem šele lahko naredila ta groza.

Nekaj časa sem na začetku vsake noči klicala na pomoč. Včasih 'Mami!', drugič 'Oči!', vedno pa je mojim krikom sledila prošnja. Nisem in nisem se znala spopasti s to pošastjo. Najprej sploh nisem vedela, da se moram. Starša pa sta postajala vedno bolj nemirna, ker nisem hotela verjeti, da pošasti ni. Samo zato, ker je ne vidita, ne pomeni, da ne obstaja. Ali, da je ne vidim jaz. Spreminjalo pa se je tudi nekaj drugega. Odraščala sem in vedno bolj sem si želela poskrbeti sama zase. Razmišljala sem in tuhtala in spraševala prijateljice, kaj so one storile s pošastmi, ki so se skrivale v njihovih omarah. Sčasoma sem ugotovila, da imam kar nekaj različnih možnosti.
Lahko bi zamenjala omaro. Ampak moje stvari so bile v omari in moje stvari so mi bile ne samo všeč, ampak so bile moje. Nisem se jih hotela znebiti. Sploh pa, kako naj bi vedela,  da se v drugi omari ne bi skrivala druga, še bolj grozljiva pošast. Druga možnost je bila, da sprejmem, da pošast ne obstaja. Da je vse v redu. Da ne slišim smeha, renčanja in predvsem joka. Za otroka z bujno domišljijo je bilo to skorajda nemogoče. Verjela sem, da samo zato, ker se pretvarjam, da pošati ni, pošast ne bo tudi v resnici pobrala vseh svoji stvari in se jih znebila, zraven pa še sebe.

Obstajala pa je še tretja možnost. Najbolj drzna od vseh. Ta bi mi dokazala, da sem zares pogumna, povrhu pa bi se soočila s pošastjo, ki bi odšla ali pa vsaj prenehala in mi končno pustila spati. Vse, kar bi morala narediti, je bilo, odpreti vrata nekega večera in ji dokazati, da nima več premoči nad menoj. Pogumna sem, ne bojim se je več.

Ta moja pošast je bila strah. Ko se je nisem več bala, je izpuhtela. Ali pa je vsaj uporabila čarovnijo, ko se je skrila, na njen način, da je stala točno pred menoj.

Kakor koli, imela sem pošast, ki pa je sedaj ni več. V zameno nisem izgubila ene stvari, ki si je morala začasno deliti njeno pribežališče.

Sofija

'Moj svet je suženj mojih misli.' - Evald Flisar, Čarovnikov vajenec

Ko spreminjaš način razmišljanja, to vpliva na vsako kratko sekundo tvoje večnosti. Moč ima nad tvojo prvo in zadnjo misel. Še več, naseli se v tvoje sanje in se bori s teboj vse do sončnega vzhoda.

Trenutek za trenutkom se srečuješ s presenečenji. Nekaj, kar je bilo prej samoumevno, zdaj nima več smisla. Nenadoma hočeš nekaj, na kar prej ne bi niti pomislil. Ne poznaš se. Ne veš, kaj ti je všeč, česa ne maraš, česa si želiš. Vsak ura je nova, drugačna, ko se spet znajdeš v otroških čeveljcih in se znova učiš hoditi. Lahko samo upaš, da se boš tako počutil tudi, ko padeš. Ko ti zmanjka ravnotežja, padeš na rit, se začudiš, pobereš in korakaš naprej.

Novim čudesom naproti.