'moje življenje je pusto. jaz lovim kokoši, ljudje lovijo mene. vse kokoši so si podobne, vsi ljudje so si podobni. dolgčas mi je že. če pa me udomačiš, mi bo v življenje posvetilo sonce. spoznala bom korake, ki bodo drugačni od vseh drugih. drugi koraki mi prinašajo smrt. tvoji me bodo zvabili iz brloga kot pesem. poglej! vidiš tam doli žitna polja? ne jem kruha. kaj bi z žitom? žitna polja me ne spominjajo na nič. in to je žalostno! tvoji lasje pa so zlati kot žito. ah, kako bo lepo, ko me boš udomačil! žito, ki je zlato, me bo spominjalo nate. ljubila bom celo veter v žitu ...'
lisica je umolknila in dolgo gledala malega princa.
'prosim... udomači me,' je rekla.
'prav rad,' je odgovoril mali princ, 'le časa imam malo. prijatelje moram najti in spoznati še marsikaj.'
'le tisto spoznaš, kar udomačiš,' je dejala lisica. 'ljudje si ne vzamejo časa, da bi sploh kaj spoznali. pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev. če bi rad imel prijatelja, me udomači!'
'kaj je treba storiti?' je rekel mali princ.
'treba je biti zelo potrpežljiv,' je odgovorila lisica. 'skraja boš sedel v travi bolj stran od mene kot zdaj, takole. pogledala te bom od strani, ti pa boš tiho. besede so izvir nesporazumov. toda vsak dan boš lahko sedel malo bližje ...'
drugo jutro je mali princ spet prišel.
- antoine de saint-exupery, mali princ
