presenečenje

'to je tvoja šibka točka, demian, to sklepanje, da že veš, kako se bo končalo nekaj, kar se še ni niti začelo. ljudje smo tako neumni, da bolj trpimo, če se naša prerokba ne uresniči, kot pa, če se uresniči in moramo trpeti, kakor smo predvidevali, in tako mimogrede, ne da bi se tega zares zavedali, poskrbimo, da se naše osebne katastrofe res zgodijo - če nič drugega zato, da potrdimo, kar smo že vedeli.... 

kakšna neumnost! če se lahko odrečeš nečimrni želji, da bi videl prihodnost, boš imel pred očmi, kar se moraš še naučiti. pristopiti k ljudem in situacijam brez predsodkov. vedeti, da konec zgodbe nikoli ni zajamčen, ne tako ne drugače. upati si raziskovati brez nezaupanja in se brezpogojno prepustiti sedanjemu trenutku življenja. sprejeti, da te za vsakim vogalom čakajo presenčenja, lepa in drugačna ... '

- jorge bucay, ti povem še eno zgodbo

palača v mislih

ljudje pravijo, da imam čudaško pamet - najbrž najbolj obziren način, ki so si ga kdaj izmislili za to, da rečeš, 'govoriš nesmisel!' morebiti imajo prav. kadar koli postanem nestrpen in zamešam, kar naj bi povedal, se prestrašim pogledov ljudi in se pretvarjam, da ni tako, kadar se predstavim tujcem in hlinim nevednost o tem, kako odtujen sem od samega sebe, kadar sem prizadet od preteklosti in se mi zdi težko priznati, da prihodnost ne bo nič boljša, ali se ne morem sprijazniti s tem, kje oziroma kdo sem; v vsakem od teh vse prepogosto ponavljajočih se trenutkov vem, da ne govorim ravno smiselno. ampak nesmisel je prav toliko oddaljen od prevare kot resnica. slepilo od znotraj spreminja resnico, da postaneta nerazpoznavna. čerav se to morda zdi zapleteno, je pravzaprav zelo preprosto. tako preprosto, da je mogoče izraziti z eno samo črto.

- elif shafak, bolšja palača


(p.s.: preberi še enkrat, zelo počasi. ponovi vajo)