Članek:
Veliki režiser. Kako je veliki
propagandist prejšnje Janševe oblasti Jože Možina postal nagrajeni režimski
umetnik.
Jure
Trampuš. Mladina 03 | 17.1.2014 (str.19)
Dodatno:
-
Dobri prijatelj v slabi družbi
(ali kako si nevrotična nacija deli nagrade). Vlado Miheljak. Mladina 03 | 17.1.2014
Povzetek
vsebine:
V tej
izdaji revije ni edini članek na to temo. Govori o Prešernovi nagradi in
nekorektni odločitvi prejemnika. Prejemnika nagrade na podlagi 9. člena Zakona
o Prešernovi nagradi ‘upravni odbor
sprejem odločitve o nagrajencih na podlagi mnenj svojih strokovnih komisij.’ Torej.
Odbor, ki se dokončno odloči o prejemnikih, to dokončno odločitev postavi na
predlogih komisije. Člane odbora na predlogu ministrstva imenuje parlament. Ti
posamezniki so ugledni akademiki, profesorji, umetniki. Ki potem skupaj
imenujejo člane komisije.
V tem
primeru, v primeru podelitve Prešernove nagrade Jožetu Možini, je odbor določil
svojega izbranca ne na podlagi
predlogov. In nagrajenec je več kot očitno (sodeč po članku) izbranec zaradi
politike in ne umetniške žilice.
Eden
izmed argumentov je, da je bila sestava odbora potrjena v času Janševe vlade.
Sumljiva so dejanja močnega nasprotovanja, npr. soglasen odstop komisije ter
odhod edinega člana odbora, ki se s filmom tudi neposredno ukvarja. Da Možina
ni bil izbran samo ne na podlagi
predlogov, ni edino protizakonito delovanje. Njegov film o Pedru Opeki,
misijonarju na Madagaskarju, ki poučuje otroke, je bil predvajan več kot dve
leti pred nominiranjem, to je druga stvar v nasprotji z Zakonom.
Avtor
članka dalje razlaga, da je film sicer dobil tri mednarodne nagrade, vendar pa
so te komajda omembe vredne – za razliko od Roka Bička, ki sicer ni dobil
Prešernove nagrade, je pa z Razrednim sovražnikom dobil nagrado Združenja
evropskih in sredozemskih kritikov. Nadaljevanje, zakaj je Možina politična in
ne ‘kulturna’ izbira, to potrjuje z življenjepisom in njegovimi prejšnimi
delovnimi položaji. Očitno je bil ves čas na strani Janše in vsemogočne
katoliške cerkve. Avtor ponudi tudi širši pogled in razkaže na kakšne vse
načine si je prejšnja vlada hotela podrediti film. Ali pa si celo drznemo reči,
da si je hotela podrediti kar celo kulturo. Očitno je, da je bila Prešernova
nagrada več kot izsiljena. Konflikt je pripeljal tako daleč, da je bila
sklicana celo nujna seja odbora za kulturo. Vendar pa Možina ni edini nagrajenec,
ki buri duhove pravične, nepristranske politike. V članku lahko zasledimo več
primerov favoriziranja. Za zaključek nam je na pladnu postreženih nekaj
definicij socialne mimikrije in mimikretičnega delovanja, primer Astroturfinga,
ki se nanaša na umetno zeleno travo. Torej nekaj, kar se pretvarja, da je nekaj
popolnoma drugega kot to, kar je.
Dejstvo
je, da obstajajo podporniki kot so Grafenauer, hkrati obstajajo nasprotniki,
Makarovič. Slovenci smo tipično vedno deljeni. Problem ni, da je nagrajena
napačna tema, napačen film, napačen lik ali napačen umetnik. Problem je v
odločitvi odbora in njenih razlogih in argumentih. Ki jih v članku ni
zaslediti, razen, da so se tako odločili, kar kot na dlani ponudi tisto, okoli
česar se svet v resnici vrti – politiko.
Vprašanje
konflikta med kulturo in politiko. Kdo podpira koliko in koga. Še posebej, ko
govorimo o financah in velikemu javnemu ‘boom’ priznanju, ki podeljuje status.
Ne morem ne pomisliti na v članku omenjeni komentar Nika Grafenauerja (ki je naprimer
samostojno predlagal Možino za nagrajenca in je sam Prešernov nagrajenec), da
je to obrobna zadeva. Bi se pravi umetnik, ki ustvarja zato, ker je za to
poklican, ker v tem uživa in je to del osebnosti, res tako razuburjal zaradi
neke nagrade, ki je tako očitno politična?
Podanih
je toliko podatkov, ves čas mi v oči skače neimenovana beseda očitno. Zaradi tega in tega je očiten izbranec Janševe vlade. očitno ni dovolj dober, da bi ga
izbrali. Zanima me, kateri so bili ostali predlagani kandidati in ali bi
nasprotna stran lahko zagnala isti vik in krik v primeru, če bi bil nominiran očiten pripadnik levice. Kar me je
pripeljalo do tega, da sem premalo podkovana in bi raje prebrala še drugo plat
zgodbe. In ugotovila, da na univerzi, kjer vladajo intelekt, izobraževanje,
razmišljanje, te možnosti nimam.
Koliko
kaj kdo komu. Obstajajo meje in prekoračene meje so očitna prepoved. Zakaj
potem na FDV-ju ne dobim Reporterja v morju Mladine?
Če se
gre za vprašanje nepristranskosti ko se vpleta politika, kdo mi lahko obljubi,
da profesorji, ki so istočasno člani, močni in glasni povrhu, političnih
strank, ki so ministri, ne bodo nepristransko poučevali? Da smo levičarska
fakulteta je jasno vsem. Da imamo od tega lepe zidove pa mi osebno, kot
študentki kulturologije, to zelo malo pomaga, ko pa spadamo v bolj stare,
propadajoče predele. Še vedno pa nam grozi šolnina. Tako kot vsem ostalim.
Nekoliko
pesimistično lahko zaključim, da politika ni in zelo težko je nepristranska.
Zato potrebujejo določitve. Kdo je kdo, kdo podpira koga. Zato da vemo, kdo kam
spada in tako lahko vzpostavimo pričakovanja kam se bo kdo nagibal. Kar precej
olajša predstavo prihodnosti. Če veš kje si, veš kam boš prišel.
(obrazložitev: za predmet kulturna politika (- ne, nisem si ga izbrala prostovoljno) moramo obdelati akademski članek s temo 'kulturna politika'. ne vemo, kaj točno to pomeni. problem te obdelave članka je, da članek ni akademski.)
