pobožne želje

bogovi najbrž nimajo želja, saj tudi nimajo osebne legende. toda kljub temu je kralj salema mladeniču iskreno želel čimveč sreče.
'škoda, da bo pozabil moje ime,' si je mislil, 'večkrat bi mu ga moral ponoviti. tako bi zmeraj, ko bi govoril o meni, vsakomur povedal, da sem melkizedek, kralj salema.'
nato je malce v zadregi pogledal v nebo in rekel: 'vem, da je to nečimrnost nad nečimrnostmi, kot ti sam praviš, o gospod. a tudi stari kralj je lahko kdaj pa kdaj sam nase ponosen.'

- paulo coelho, alkimist

miselna revolucija

kdor pa hoče prisluhniti zgodbam - to je ena najbolj svobodomiselnih dogem - mora utišati svoje dvome.
- umberto eco, otok prejšnjega dne


prišla sem do zanimivega odkritja. ni moje odkritje, ni novo odkritje, že nekaj časa sem sumila (močno) in včasih kaj povedala o tem (slabo in potiho), ampak zdaj se v moji glavi odvija nora miselna revolucija. ker mi boste v prihodnosti pri tem pomagali, se zaenkrat še ne bom spuščala v malenkosti.

zaenkrat naj povem, da sem introvert (in sodeč po že obstoječih raziskavah je takih približno 1/3 do 1/2. torej najmanj vsaka tretja oseba). vse skupaj je precej zakomplicirano, težko 'znanstveno dokazljivo', nepoznano in predvsem neudobno. za tiste, ki to študirajo, za tiste, ki to so in za tiste, ki s takšnimi živijo v najširšem pomenu. torej za vse. da bomo vsi skupaj lažje shajali, naj za začetek dam nekaj namigov, ki lahko pomagajo vsem trem zgoraj naštetim skupinam:


česa introvertu nikoli ne smeš reči. z namenom, da se izogneš zafrustriranemu in prestrašenemu bitju zaradi nenamerne razžalitve/grožnje:

- 'zakaj ne maraš zabav? ali ne maraš ljudi?' / v resnici imamo ljudi radi, samo v majhnih, bolj mirnih dozah. 
- 'presenečenje, prišli smo k tebi v velikih količinah, da bi tukaj preživeli cel vikend!' (ko sem tole prebrala, se mi je dobesedno ustavilo srce. obiski presenečenja, ja. prosim, če se jih časovno omeji. manj je bolje. če ne drugega za moje srce)
- ne zahtevaj hitrega in takojšnjega odgovora od njih / ne da skrivamo odgovore, ampak hočemo dati odgovore šele potem, ko so se zjasnili v naših komplicirajočih glavah. verjetnost, da bi introvert rekel nekaj nepremišljenega je extra extra majhna.
- ne sprašuj jih, zakaj ne prispevajo več svojega mnenja (še posebno v impro 'sestankih') / se navezuje na zgoraj. premlevamo veliko in na prosto spustimo šele dokončno oblikovane ideje. ob glasnih, hiperaktivnih ljudeh, ki ideje mečejo vsepovsod, je to neverjetno težavna naloga. še posebno, če teh ljudi ne poznamo (kar je več informacij za predelati in vključiti v naše odgovore)
- predvsem pa nam gre na živce, ko nam drugi dajejo namige, kako biti bolj 'ekstrovertirani' (družabni, zabavni, sproščeni,... take zadeve) / hvala za nasvet, ampak v resnici smo popolnoma zadovoljni s tem, kdo smo in si niti ne želimo biti 'ekstrovertirani'. nasvet kako nas sprejeti takšne, kot smo, bi bil veliko bolj koristen (študije kažejo, da smo takšni po naši naravi, vsaj 60%; geni + vzgoja + življenje. to ni nekaj, kar bi lahko spremenili v sebi, lahko spremenimo samo naše obnašanje, kar je zavestno, aktivno delovanje, približno tako kot tek. torej porablja našo energijo, in nas na koncu pusti izmučene. kar pa ne pomeni, da nam včasih ne sede malo hiperaktivnosti. samo brez prisile prosim).


(prirejeno po članku nekje na internetu. kot sem že rekla, več sledi :))