knjiga je to, kar v trenutku branja v njej najdeš.
- evald flisar, spogledovanja z dvojnikom
enajsti marec dvatisoč petnajst je bil na splošno dober dan. za marec je bilo precej toplo. poleg tega pa si je neka meni draga oseba končno izvolila kupiti avto, kar je osrečilo omenjeno osebo in mene. ker je osrečilo osebo in ker se je norija nehala. tam tam, recimo.
enajsti marec je bil na splošno precej dober, ker sem tisti večer (niti ni bilo pozno, ker kljub toploti še vedno ni bilo naravne svetlobe) sedela za visoko mizico ob enormnem oknu, gledala v temo, pila čaj v kozarcu za pivo (ker so večji... ker mini šalčka za moje potrebe čaja ni dovolj in ker vedno kompliciram). pred sabo sem imela knjigo, o mitih, s super mitskimi platnicami, vsemi pisanimi, magičnimi, starimi ampak novimi. tudi avtor mi je bil že poznan in sva šla prvič kar dobro skozi.
medtem ko sem tako lepo imela na splošno kar dober dan, v nasplošno kar dobri kavarnici/knjigarnici, vstopi v kavarnico/knjigarnico tričlanska družina - mati, ki ji hitro sledi sinek in odbrzi mimo mene, sledi jima oče družine. enajsti marec je s tem postal precej boljši dan. zijam in zijam, držim kozarec tam nekje v zraku, držim knjigo nekam čudno naslonjeno na mizo (v resnici grozno neudobna miza in stol za ležerno branje). oče prej omenjene družine opazi moje zijanje, vljudno, resno pokima, normalno mu namenim rahel nasmešek in še bolj rahel kimljaj nazaj.
potem pa se začne 'kaj??' 'kaaaaj???' 'KAJ??' še danes me prime tisti rahel nasmešek.
veste, obstaja slovenski avtor, ki po mojem premaga veliko večino, če ne kar vse avtorje. sveta. je precej posebne sorte, ne bi bil všeč vsem, ne bi bil berljiv vsem (definitivno daleč od lahkega branja), ne bi bil berljiv non-stop, knjigo za knjigo. slučajno berem eno njegovih najboljših (in najnovejših, mimogrede). in uživam. in se mi noro dobro zdi, da sem dobila en vljuden in resen pomig z glavo.
