Fuzbal Ozračje

Slovenijaaaaaaaa gre naprej!!!

Ne morem začeti drugače kot z veliki nasmehom :D :D ali celo dvema.

Sploh nismo bili konkurenca.... zdaj se veselim nad tem:

eam	MP	W	D	L	GF	GA	Pts
Slovenia	2	1	1	0	3	2	4
USA	2	0	2	0	3	3	2
England	2	0	2	0	1	1	2
Algeria	2	0	1	1	0	1	1

• Details
• News
• Analysis
• Matches

Precej pomagajo tudi klici Brazilcev, ki so bili naravnost navdušeni nad prvo polovico tekme proti Ameriki.... Tisti iz Južne Afrike pravijo, da smo končno naredili celotno svetovno prvenstvo zanimivo in napeto.

Zdaj prehajamo v najbolj napeto obdobje celega leta. Hillsong konferenca...konec semestra z vsemi nedokončanimi papirji...zima in prehladi... pomanjkanje spanca... ki pa nas vseeno ne more premagati, ko je ura igre. Za pomembnejše ali vsakemusvoje dražje tekme, se podamo v Darling Harbour - center Sydneya.

Tam na vodi stoji oder, na njem pa trije veliki zasloni. FifaFanFest, si je za enega od šestih mest (od tega so trije v Evropi ;)) izbral Sydney.

Na vsaki stojinici visijo zastave, tako kot v naši garaži.

Kot da bi bilo sonce na naši strani, ni deževalo že odkar se je prvenstvo uradno začelo.

Prva tekma, ki smo jo gledali v Darling Harbour je bila ZDA vs Anglija. Prvi del bi lahko poimenovali nekako takole: 100 načinov kako spotakniti nasprotnika in brcini žogo izven igrišča. Kot da bi se obe ekipi bali žoge. Bolje, če ni v igri. Ampak za zmago potrebuješ žogo....

Spet moje filozofiranje in misli nekje med oblaki. Vsak ima nekaj takega, kar predstavlja njegovo žogo. Nekaj, kar je na njegovem igrišču. Če gre v napačno smer lahko predstavlja samo izgubo. Če gre v pravo smer, prinese zmago. Ampak strah je prevelik, zato raje vidimo, če žoge sploh ni v našem življenju.

Ampak potem tudi zmage ne bo.

Kaj, če bi se naučili voditi žogo? Žoga sama ne more nič.Nasprotnik je spreten, ampak neizviren. Če hočemo, se lahko hitro naučimo njegovih potez.

Kaj, če bi mu vzeli žogo, jo spretno izmikali in jo na koncu poslali v gol? Kaj, če bi se nehali bati in bi mogoče malo tvegali?

Bi sledil ples zmage....?

Trenutki sončka

Yeah, I laugh at the gravity all the time. -Aang (Avatar : The Last Airbender)

(Ja, sam se ves čas smejim gravitaciji.)

Večino časa dežuje. Dežnik temno roza barve je postal nova dodatek kolekciji vsega, kar se že prenaša v moji torbici.

Vseeno pa imamo trenutke sončka.

Ko je to v nedeljo dopoldan, moj pogled izgleda nekako takole:

Moja edina ocenjena naloga so seminarske. Ne pretirane dolge, ampak zahtevajo razmišljanje, sprotno delo, precej besed za kratke odgovore in kar nekaj raziskovanja. Večina te močno prisili k razmišljanju o lastnem življenju. Med drugimi smo morali čez stran in pol opisati, kaj so naše prioritete v življenju, kako izkoriščamo čas in kako lahko čas bolje izkoristimo, da ga bo ostalo več za naše prioritete. Vsi tisti, ki mislimo, da imamo življenje pod nadzorom, smo ugotovili, da smo daleč od tega.

Druga, pomembnejša in bolj zahtevna stvar pa je praktično delo. Glasbeniki pojejo, igrajo inštrumente, so v zboru. Moj izbirni predmet je organizacija, kar pomeni priprava na nori vikend, ko morajo dvorana, veža in garaža izgledati več kot popolno, in vsi vejo, kaj počnejo. Med vikendom se to spremeni v praktično delo in takrat gre ponavadi vse narobe. Po celem dopoldnevu iskanja popolnih pesmi in priprav, merjenju časa - ena ura, 15 min, 2 min, 17,5 min in ura in pol...ob vseh teh trenutkih se zamenja celotni izvir glasbe. Ko je čas za eno uro (pred konkretnim dogodkom), se zvočni sistem v celotni zgradbi odloči, da je čas za upor. Že cel teden smo brez glasbe. Kar povzroči večjo zmedo, kot bi si marsikdo lahko predstavljal. Vsak trenutek, ko se glasba zamenja, je kot zvonovi na cerkvah. Povejo ti, kaj se dogaja, koliko je ura. V gruči ljudi, ki klepetajo neprestano, je dobro imeti nekaj, kar jim pove, da je čas, da se premaknejo v dvorano in osredotočijo na dogajanje. Še nikoli ni nihče pogledal filma, medtem ko je čakal pred dvorano, da se film začne ;)

Vsak študent ima svojega specialista. Vsak specialist ima največ 10 študentov. Moja specialistka je Mel Foo. Rojena v Singapurju, odrasla v Perthu, v Sydney se preselila pred 5 leti. Preden je začela organizacijo v Hillsong, je delala kot radiologinja (zdravniki, slikanje in podobno ;))

Suši, tofu. Prave kitajske paličke, ne tiste prirejene. Mali krožnički, male šaličke. Zagotovo drugače.

Najbolj nenavadno od vsega je bil prvi obrok.

Tofu. Z zelenimi špageti in omako. Sploh ne tako slabo.

Edini problem je bil, da so se špageti in delci omake premikali. Kot da bi plahutali v vetru. Mogoče kot morska trava, ki pleše z valovli. Ko ni ne vetra, ne valov, vsa logika pri premikanju zelenjave izgubi svojo moč.

Menda je to počela zaradi vročine.

Če vročina lahko povzroči, da se skupek zelenjave premika - kaj lahko povzroči, da se premikamo mi? Ljudje?

Ali se začnemo premikati šele takrat, ko nam postane vroče? Ko na lastni koži izkusimo bolečino, in se odločimo, da tako ne gre naprej?

To ni odgovor na vprašanje, zakaj trpimo.

To je samo misel, da bi raje ustavila ogenj, preden se opečem na lastni koži.