Trenutki sončka

Yeah, I laugh at the gravity all the time. -Aang (Avatar : The Last Airbender)

(Ja, sam se ves čas smejim gravitaciji.)

Večino časa dežuje. Dežnik temno roza barve je postal nova dodatek kolekciji vsega, kar se že prenaša v moji torbici.

Vseeno pa imamo trenutke sončka.

Ko je to v nedeljo dopoldan, moj pogled izgleda nekako takole:

Moja edina ocenjena naloga so seminarske. Ne pretirane dolge, ampak zahtevajo razmišljanje, sprotno delo, precej besed za kratke odgovore in kar nekaj raziskovanja. Večina te močno prisili k razmišljanju o lastnem življenju. Med drugimi smo morali čez stran in pol opisati, kaj so naše prioritete v življenju, kako izkoriščamo čas in kako lahko čas bolje izkoristimo, da ga bo ostalo več za naše prioritete. Vsi tisti, ki mislimo, da imamo življenje pod nadzorom, smo ugotovili, da smo daleč od tega.

Druga, pomembnejša in bolj zahtevna stvar pa je praktično delo. Glasbeniki pojejo, igrajo inštrumente, so v zboru. Moj izbirni predmet je organizacija, kar pomeni priprava na nori vikend, ko morajo dvorana, veža in garaža izgledati več kot popolno, in vsi vejo, kaj počnejo. Med vikendom se to spremeni v praktično delo in takrat gre ponavadi vse narobe. Po celem dopoldnevu iskanja popolnih pesmi in priprav, merjenju časa - ena ura, 15 min, 2 min, 17,5 min in ura in pol...ob vseh teh trenutkih se zamenja celotni izvir glasbe. Ko je čas za eno uro (pred konkretnim dogodkom), se zvočni sistem v celotni zgradbi odloči, da je čas za upor. Že cel teden smo brez glasbe. Kar povzroči večjo zmedo, kot bi si marsikdo lahko predstavljal. Vsak trenutek, ko se glasba zamenja, je kot zvonovi na cerkvah. Povejo ti, kaj se dogaja, koliko je ura. V gruči ljudi, ki klepetajo neprestano, je dobro imeti nekaj, kar jim pove, da je čas, da se premaknejo v dvorano in osredotočijo na dogajanje. Še nikoli ni nihče pogledal filma, medtem ko je čakal pred dvorano, da se film začne ;)

Vsak študent ima svojega specialista. Vsak specialist ima največ 10 študentov. Moja specialistka je Mel Foo. Rojena v Singapurju, odrasla v Perthu, v Sydney se preselila pred 5 leti. Preden je začela organizacijo v Hillsong, je delala kot radiologinja (zdravniki, slikanje in podobno ;))

Suši, tofu. Prave kitajske paličke, ne tiste prirejene. Mali krožnički, male šaličke. Zagotovo drugače.

Najbolj nenavadno od vsega je bil prvi obrok.

Tofu. Z zelenimi špageti in omako. Sploh ne tako slabo.

Edini problem je bil, da so se špageti in delci omake premikali. Kot da bi plahutali v vetru. Mogoče kot morska trava, ki pleše z valovli. Ko ni ne vetra, ne valov, vsa logika pri premikanju zelenjave izgubi svojo moč.

Menda je to počela zaradi vročine.

Če vročina lahko povzroči, da se skupek zelenjave premika - kaj lahko povzroči, da se premikamo mi? Ljudje?

Ali se začnemo premikati šele takrat, ko nam postane vroče? Ko na lastni koži izkusimo bolečino, in se odločimo, da tako ne gre naprej?

To ni odgovor na vprašanje, zakaj trpimo.

To je samo misel, da bi raje ustavila ogenj, preden se opečem na lastni koži.