Spremembe

Ćas umira in se znova rojeva. Toda človeško življenje je potovanje brez vrnitve. - Shan Sa, Cesarica

Naslov je spremembe. Zato, ker se zadnje dni velik odvija glede takšnih ali drugačnih sprememb. Kar sem se naučila preden sem odšla, je bilo, da so spremembe ponavadi nezaželjene. Potek po načrtu, čim manj odstopanj. Mogoče tudi strah.

Zdaj se počasi učim, od kje ta ideja.

Nekatere spremembe so majhne, druge večje. Nekatere izgledajo kot nekaj slabega na začetku in ponavadi s seboj prinesejo bolečino. Ampak iz popolnoma vsake spremembe lahko potegnemo nekaj dobrega. Vsaka sprememba nas pripelje nekam in... zdaj pride presenečenje... naša izbira je, kakšna bo ta lokacija.

Lahko izbereš široko, lahko pot, jasno označeno z vsem, kar te obkroža.

Ali pa greš tja, kjer bo mogoče nekoliko težje, zato ker mogoče še nihče ni prehodil poti.

Potovanja v neznano. Spet dve stvari. Lahko nekaj neverjetno vzburljivega ali pa nekaj neverjetno strašljivega.

V samem bistvu pa so vseeno samo potovanja.... in nobeno potovanje ne gre točno po načrtu...

Drugi semester je postal zabaven. Moja organizacija v praktičnem pogledu se je dvignila stopničko višje. Namesto 'dobiti načrt v roke in kako ga izpeljati' se bom sedaj dejansko spopadala z dvoranami v Sydneyu za vse male projekte, ki jih prireja Hillsong. Izbirala barve, vrstni red dogodkov,.... po končanem letu bom sposobna postati organizatorka porok ;) haha

Menjava vremena nas vse meče na obisk k zdravniku. Še dobro, da jih nikoli nisem marala in se zavedam, da mleko in mek zjutraj delata čudeže.... gripa - adijo.

Nove seminarske... jao.

Dejstvo, da imamo samo še nekaj tedno do zaključka prvega leta, pa še na žalost (ali srečo?!) ni vsem kapnilo na pamet. Bližam se ideji ;)

Dogode in prigode

Pozabi, kaj si se naučil o zvezdah, in spremenile se bodo v angele ali v otroke ali v katero koli drugo stvar, ki si jo zamisliš v tem trenutku. - Paulo Coelho, Čarovnica iz Portobella

Kot sem nekaj dni (upam, da ne tednov) nazaj obljubila, bom napisala zgodbo o mojih podvigih kuhanja.

Prva dogoda in prigoda je špinača. Za začetek, bi rada povedala, da nikoli nisem videla recepta, postopka, ali bila celo v isti sobi kot špinača med tem dogajanjem. Kar pomeni, zanesti se na šesti čut in lastno sposobnost kuhanja.

Upam, da je ta ideja vsaj pol toliko smešna, kot se zdi....

Torej, zmznjena špinača, posoda, voda. Obvezno sol. Ne vem, točno zakaj, ampak brez soli dejansko ne naredim ničesar.

Odločim se, da se bosta tej skupini pridružila še maslo in mleko. In da dodam, moje potrebščine, ki bi vse spremenile v kašasto, zmečkano, novo zmes, ki jo poznamo kot špinačo, ne obstajajo. Obstajajo, ampak ne v tej kuhinji. Ostane mi cel kup prijemalk za takšne in drugačne testenine ter 4 skoraj da identične kuhalnice (slaba komunikacija med prebivalci).

Najprej prvi del skupine, potem drugi.

Malo igranja. Malo heca, malo resnosti.

Vse, kar mi je na koncu manjkalo do skoraj identičnega okusa (kar pripisujem drugačnemu mleku in maslu) je bil dodaten kanček soli.

Kašen je postopek? Pozabila....

Že nekaj časa sem razmišljala, samo še nikoli ubesedila ali izgovorila ali zapisala. Ampak, rada bi rekla hvala. Petri za tortice in doma narejeni sladoled izpred mnogo mnogo let (ne tako zelo mnogo). Atu za bobe (vsi ostali krofi / bobi imajo okus kartona v primerjavi). Mami (od ata ženi ;)) za vsak grižljaj, ki mi je onemogočil premikanje za nadaljnih nekaj ur. Žigu za vse kokice in vrečke čipsa, ki jih je odprl med gledanjem filma in mi jih dovolil krasti.

Še predvsem pa hvala očiju in mami (od očija ženi ;)). Za vse še-ne-skuhano hrano, tisto že skuhano, za vsak liter bencina in vsako oprano majico.

Lepota je res v malenkostih....