Kot sem nekaj dni (upam, da ne tednov) nazaj obljubila, bom napisala zgodbo o mojih podvigih kuhanja.
Prva dogoda in prigoda je špinača. Za začetek, bi rada povedala, da nikoli nisem videla recepta, postopka, ali bila celo v isti sobi kot špinača med tem dogajanjem. Kar pomeni, zanesti se na šesti čut in lastno sposobnost kuhanja.
Upam, da je ta ideja vsaj pol toliko smešna, kot se zdi....
Torej, zmznjena špinača, posoda, voda. Obvezno sol. Ne vem, točno zakaj, ampak brez soli dejansko ne naredim ničesar.
Odločim se, da se bosta tej skupini pridružila še maslo in mleko. In da dodam, moje potrebščine, ki bi vse spremenile v kašasto, zmečkano, novo zmes, ki jo poznamo kot špinačo, ne obstajajo. Obstajajo, ampak ne v tej kuhinji. Ostane mi cel kup prijemalk za takšne in drugačne testenine ter 4 skoraj da identične kuhalnice (slaba komunikacija med prebivalci).
Najprej prvi del skupine, potem drugi.
Malo igranja. Malo heca, malo resnosti.
Vse, kar mi je na koncu manjkalo do skoraj identičnega okusa (kar pripisujem drugačnemu mleku in maslu) je bil dodaten kanček soli.
Kašen je postopek? Pozabila....
Že nekaj časa sem razmišljala, samo še nikoli ubesedila ali izgovorila ali zapisala. Ampak, rada bi rekla hvala. Petri za tortice in doma narejeni sladoled izpred mnogo mnogo let (ne tako zelo mnogo). Atu za bobe (vsi ostali krofi / bobi imajo okus kartona v primerjavi). Mami (od ata ženi ;)) za vsak grižljaj, ki mi je onemogočil premikanje za nadaljnih nekaj ur. Žigu za vse kokice in vrečke čipsa, ki jih je odprl med gledanjem filma in mi jih dovolil krasti.
Še predvsem pa hvala očiju in mami (od očija ženi ;)). Za vse še-ne-skuhano hrano, tisto že skuhano, za vsak liter bencina in vsako oprano majico.
Lepota je res v malenkostih....
Ni komentarjev:
Objavite komentar