21. januar 2011

Samo najboljše

We're not doubting that God will do the best for us, we're wondering how painful the best will turn out to be.
- C.S. Lewis
(Ne dvomimo, da bo Bog naredil za nas najboljše. Samo zanima nas, kakšna bolečina se skriva v najboljšem.)

Complacent. Beseda, ki se v slovenščino prevede kot 'zadovoljen' ima v angleščini veliko bolj negativen pomen.
Biti 'complacent' pomeni 'prikaz domišljavega ali nekritičnega zadovoljstva s samim seboj ali svojimi dosežki'.
Kratko malo, popolnoma vseeno ti je. Si brez občutkov. Si nedotakljiv, si neganljiv.

Nekdo je lahko 'complacent' v življenju, pa bo to dobro. Pomeni, da je zadovoljen v službi, da je zadovoljen v družini in si ničesar več ne želi. Čeprav to zveni odlično in točno tisto, kar si v resnici želimo, je to pravzaprav prvi korak dokaza, da počasi umiramo.

Vsaka zdrava stvar raste in se razvija. Ko ne čutiš potrebe po rasti, še nisi bolan. Pa se vseeno splača obleči dodaten pulover ter spiti čaj z medom in limono.
Samo še vprašanje časa je, kdaj bomo izgubili voljo do življenja, izgubili bomo bistvo in smisel. Ali pa se bomo od strahu pred izgubo in bolečino skrili pod posteljo in ohranili svoje bogastvo. Brez da bi ga uporabili za kar koli.

Ne porabili trapasto, za zabavo, ki nas v bistvu sploh ne zabava. Samo nadomešča tisto, kar resnično potrebujemo.



Postala sem 'zadovoljna'. Všeč mi je bil preprost način življenja.
Brez velikih ciljev.
Brez velikih žrtvovanj.
Brez velikega tveganja.



Alkimist Paula Coelha išče Osebno legendo. Ko je skorajda pri cilju, postane 'zadovoljen'. Njegov par oči se sreča s parom dekleta, varen je, uspešen je, bogat je. Dosegel je veliko več, kot si je kdaj mislil, da bo dosegel. Prispel je, kamor drugi pastirji nikoli niso prišli. Zakaj bi hotel več?
Njegov mentor mu razloži. Ker bi mu v prvem letu srce ves čas pripovedovalo o Osebni legendi, ki ga čaka. Prav tako naslednje leto. In naslednje. Ampak vedno tišje. Sčasoma ga Jakob šepetanja svojega srca ne bi mogel več slišati.
Ne, ker bi srce umrlo ali prenehalo govoriti. Stišalo bi svoj glas, zato da ne bi moglo prizadeti dečka, ker ni uresničil svoje Osebne legende.

Eno leto 'zadovoljstva' vodi v naslednje. Kot vlakec. Kmalu pristaneš nekje, kjer si nisi želel biti in ugotoviš, da pravi TI pravzaprav manjkaš.
Tvoj zaklad je ostal pokopan nekje pod egipčanskimi piramidami in morda ga bo našel nekdo, ki bo zaupal ljubezni. Ljubezni, ki jo ima dekle do njega, in ki jo on čuti do dekleta. Nekdo, ki bo zaupal, da se mu ni sreča prikazala samo takrat v tistem trenutku, ampak verjame, da mu bo Sreča sledila kamor koli.

'Kadar si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da bi se ti sanje uresničile.'
(Paulo Coelho, Alkimist)



Končno.

Spet sem pripravljena plačati ceno, da sledim sanjam. Ne verjamem več, da me bo ljubezen pozabila in bom izgubila vso srečo.

Vzela sem tisto ogabno zdravilo. Zdaj bom samo še počakala, da zagrabi.

17. januar 2011

Paris, ah, Paris

Blažen tisti, ki da svojim otrokom krila in korenine. - arabski

O poslavljanju in odpravljanju na druge kraje kdaj drugič. Zdaj bi najprej povedala veliko bolj zanimivo zgodbo, ki se je dogodila v mestu, ki samo navdihuje in navdihuje. Prebuja zgodbe v pisateljih, kot sta Victor Hugo (Notre-Damski zvonar) in Alexandre Dumas (Trije mušketirji), prebuja silo po preživetju in najdbi zaklada. Kar koli zaklad že je.

Na letališču se srečam z Ajdo in takrat se prvič odpraviva na tisto jekleno zver, brez katere Parižanu ne mine dan. Vlak in Metro. Prvi za tiste malo bolj oddaljene konce meste, drugi pa za praktično vse ostalo. Vse skupaj močno spominja na Londonsko Tubo, edina očitna razlika je nakup karte v meni neznanemu jeziku. Čeprav napravica obljublja možnost nakupa tudi v angleškem jeziku, mi ne ekran ne ogromen čuden kovinski vijak ne pomagata, da bi do te opcije prišla. Še dobro, da imajo goljufanje ti vsakodnevni potniki v krvi. Nekaj običajnega je, da se postaviš v vrsto v kot in čakaš, da mimo pride nekdo s karto. Ko se tej mimoidoči osebi zapora sprosti, se skupaj z ducatom drugih zrineš skozi le za trenutek odprta vrata. Ali pa odstraniš centimentre razdalje med drugo osebo, ki jo poznaš in se splaziš takoj za njo preko drugih vrat. Če na vlaku slučajno srečaš kontrolerje, jo na naslednji postaji popihaš. Še dobro, da so razlike med postajami čisto kratke (govorim tudi o manj kot minuti) in da Metro vozi na par minut obvezno. Toliko o prevozu.

Takoj zatem sva se odpravili v hotel, kjer smo najprej poklepetali, nato pa sva stvari odnesli v sobo. Naj vas beseda hotel ne zavede – govorim o majhni sobici, kjer naju je čakal pograd, spodnji zakonske velikosti. Sčasoma sva ugotovili, da večja vzmetnica ni preveč prijazna do vseh tistih, ki jih škripanje budi. Vsak premik je povzročil, da se je začela na ves glas oglašati v svojem jeziku. Zgornja, manjša postelja je bila sicer nekoliko tišja, vendar je še vedno zavita v plastiko obljubljala svojo obliko nočne zvočne zabave. Na njeni levi strani so bile skupaj sestavljene preproste poličke, kamor si lahko obesil jakne in pospravil čevlje. Okno čez prostor, takoj na njegovi desni ogledalo ter straniščna školjka, brez pokrova, da ne bo iluzij, pred njim pa zavesa, ki je skrivala tuš kabino. Ta je bila za nekaj centimetrov dvignjena nad tlemi, to pa je tudi vse. Za steno najbrž ni bilo prostora. Na nasprotni strani je bil v zid zabit umivalnik. Menda sva za tako radodaren denar še dobro zadeli.

Prva točka ogleda mesta, ki sicer močno spominja na “malo večji” Dunaj, je bil seveda slavni Notre-Dame. Pred očmi se mi je odvrtel pogled na grbavca, ki skače z ene gargolije na drugo, občudovala sem jih, kot jih je občudoval Quasimodo v imenu pisatelja.


Super novice za vse polnoletne prebivalce Evropske Unije – mi imamo ogled velike večine znamenitosti zastonj. Povzpeli sva se na vrh in si ogledali Veliki zvon ter Pariz vse, do koder ti seže pogled. Cerkev je zagotovo vredna vsaj ene naslovnice knjige in zdaj, mi je Victor Hugo (če je to sploh mogoče) še bolj pri srcu. Od samega navdušenja nad novimi, sedaj v živo videnimi knjižnjimi prijatelji, ob razgledu na mesto, nisem opazila tiste znamenitosti, ki vsem pride na misel med igro asociacij – Pariz-Eiffel stolp. Eiffel stolp-Pariz. Ampak, ko ga opaziš, ga ne moreš nikoli več zgrešiti. Ogromen, do neba segajoči stolp, ki mu ostale zgradbe ne sežejo niti do kolen. To si lahko predstavljate tudi dobesedno.

Zaključek ogleda tega dela mesta sva naredili v knjigarni oziroma antikvariatu. Shakespeare & company. Knjige v angleščini, knjige v francoščini, stare knjige, nove knjige. Knjige po policah, v vitrinah, po stopnicah. Kamor koli si pogledal, vse je bilo pokrito s knjigami, na katere bi tako Shakespeare kot vsi ostali, ki spadajo v “company”, lahko bili iz srca ponosni.

Mrzel veter, oblačno vreme z občasnim pršenjem, naju je skupaj s temo odgnalo na večerjo na malo bolj oddaljen del Pariza, kjer živijo Ajdini prijatelji. Na poti do tja poslušam zgodbe o ne tako zelo redkih primerih skakanja pod vlak, ko po ozvočenju sporočijo, da je prišlo do okvare. Sledil je tek do avtobusne postaje, tam nazaj na železniško, kjer pa zaradi pregledovanja kart mož v modrem (varnostniki, ki delujejo samo na železniških postajah) goljufanje ni bilo možno. Spet tek na avtobus, na koncu sva se z vlakom pripeljali do želene lokacije. Tam je sledila okusna večerja ob spremljavi francoskih novic, ki so pogosto omenjale dogajanje v bivših francoskih kolonijah na afriškem kontinentu.

Kakšni so bili moji prvi vtisi?

To je čudovito mesto, staro, kjer je rondo napeljan naokoli večnega, zgodovinskega spomenika, kjer je ogromno ljudi in vsak lahko pove svojo zgodbo. Res je mesto, ki navdihuje in prebuja. Ob vsem tem pa se istočasno bije bitka za preživetje. Prvi avtobus, ki pride na postajo, napade kot trop lačnih volkov polno prebivalcev, ki se jim mudi domov ali v obratno smer. Hoja je hitra, hitrejša, vsekakor priporočam, da mesto najprej spoznaš, preden se vključiš v dogajanje. V zraku visi nenapisano iznakaženo pravilo – jaz zase, ti zase. Kdor prej pride, prej melje je zakon Metroja. Nihče še ni vstal, da bi se gospa s sivimi lasmi ter starimi in šibkimi nogami lahko usedla, PDA (public display of affection oz javno izkazovanje ljubezni) je nekaj navadnega. Če ne bom sam poskrbel zase, kdo bo? Tista majhna, močno povezana skupina prijateljev obstaja, iti ven iz tega je neverjetno težko.

V Sydneyu smo vsi prijatelji in ni je lepšega, kot načeti pogovor s popolnim neznancem. Ob vsem tem nam zmanjka časa za tistega enega posebnega. V Parizu je eden, morda dva, ampak neznanca se zagotovo ne ogovarja.

Drugi dan, v torek, ko se zbudiva ob nemogoči uri, 2.30 po opoldnevu, je bil na vrsti Slavolok zmage. Ta je tisti naokoli katerega je speljan ogromen rondo in se zgodovina meša z današnjimi modernimi časi. Spet hoja po nešteto zavitih stopnicah na vrh (ali vsaj tako sva mislili, dokler naju niso povabili na dvigalo), ogled mesta še s te strani. Kot da bi stal v centru zvezde, ulice so naokoli razdeljene kot kraki. Vsaka se začne s hišo identični tisti zraven in vsaka razcepi glavno cesto na identični sosedi. Ena izmed njih vodi do Obeliska, Concorde ter končne postaje – Louvre muzej. Slavolok ima vklesana imena pomembnežev iz vojn in datume najpomembnejših dogodkov.

Na peš poti do Obeliska se z Ajdo ustaviva ob vseh “pomembnejših” trgovinah; Peugeot, Mercedes, preskočiva Louis Vuitton in si Carrier nakit ogledavo samo skozi okna. Med eno in drugo se na stene naslanjajo brezdomci in brezdomke. Eni so mlade muslimanske žene, drugi stari gospodje, ki jim je ostala le še skrb za majhnega psička ob strani. Ne vem točno, s katero besedo bi opisala možnost skupnega obstoja nečesa tako različnega.

Končno prideva do egipčanskega Obeliska, ki ob vsem izstopa manj, kot bi pričakoval glede na njegovo “novo” domovanje. Morda pa je bilo krivo ogromno, razsvetljeno kolo (mala verzija London Eye), ki nama je omogočil nočni ogled mesta spet z druge višine. Ja, Eiffel v razsvetljeni obliki je veliko bolj opazen.


Prideva do muzeja Louvre, na žalost pa ga za las zamudiva. Zato se spet, morda še bolj premražene, odpraviva do stanovanja drugega znanca, kjer večer preživiva ob nažiranju in igri pokra s prijatelji nekje med Maročani in Parižani.

Zanimiva dogodivščina je bilo na vlaku sedeti nasproti resnemu, odgovornemu gospodu, ki je v rokah držal eno izmed modernih prenosnih naprav in resno strmel vanjo. Hvala lepa kovinski, vsekako ne mat steni za njim, sva lahko ugotovili, da v resnici gleda Looney Tunes risanke in da je njegovo občasno mrščenje v resnici prikriti nasmeh.

Ta dan si je bil poln nasprotij in le redko tisto, kar je bilo videti na prvi pogled.

Tretji dan sva se odločili, da ostaneva bolj zgodaj. Ne, ker bi si dejansko želeli bolj uporabno izkoristiti čas (carpe diem in to), ampak ker Ajda hodi v šolo. Slučajno se ji je danes začel pouk ob neverjetni uri. Ob deseti uri zjutraj se dobiva pri Operni hiši (eni izmed dveh in zagotovo se ne more primerjati s tisto v Sydneyu) in odideva na sproščanje. Starbucks mini zajtrk in kava. V prostoru, ki je še vedno opremljen, kot je bil pred stoletjem ali dvema. Veliki, stekleni lestenci, veliki temno rdeči sedeži, majhne lesene mizice, zelenkaste stene. Ko ugotoviva, da je še prezgodaj za veliko klepetanja, v roke primeva vsaka svojo knjigo in se za par trenutkov potopiva v drug svet.

Kmalu nama otrple zadnjice in noge sporočijo, da je čas za pohod in odpraviva se do največkrat omenjenega muzeja – Louvre. Cela palača, pred katero stoji slavna steklena piramida, je za prebivalce Evropske unije zastonj. Začneva z ogledom ostankov prvih civilizacij – egipčanska, perzijska, asirijska, grška.



Preden prideva do konca vseh teh, se spodnje okončine začnejo pritoževati in vse, kar sva ravnokar videli se premeša v veliko zmedo. Soglasno se odločiva, da je čas za ogled česa drugega. Najprej stanovanje Napoleona III. (nečak vsem znanega Napoleona), potem pa še bolj znana slika Mone Lise. Check. Zdaj lahko vsem rečem, da sem jo videla v živo. Veliko manjša, kot je bilo pričakovano, komajda opazna v zbirki vseh ostalih risb in umetnij. V tem primeru pa se tudi ni uresničila tista grozna napoved trume turistov, ki stojijo pred njo, nihče ne pride do zraka, kaj šele ven iz te gneče. Prišle, videle, zmagale.

Sledil je ogled Pantheona. Kjer naj bi ležal pravi Napoleon, ampak sva se zmotili v cerkvi. Je pa vseeno zadnji kraj mnogih drugih slavnih osebnosti. Tako političnih herojev, kot meni najljubše osebe.

Victor Hugo si svojo “kamro št. XXIV” deli z Emile Zola in Alexandre Dumas. Poleg teh je sama zgradba neverjetna. Ogromna, podpirajo jo stebri, ki so velikosti najstarejših dreves v deževnem pragozdu. Poleti prijetno hladna, pozimi nudi zavetrje, ampak vseeno hladno. Notranjost se z Notre-Dame sicer težko primerja, ampak katera cerkev se pa lahko?

Današnja lekcija dneva je bila zelo preprosta. Je meja, koliko znamenitosti si človek lahko ogleda. Ne samo, da se na žalost ne mlajšamo z leti, ampak obstaja tudi tisto preprosto pravilo, čemu vsemu smo se zmožni privaditi. Ne glede na to, kako posebne, lepe, enkratne, vredne so stvari, ki si jih ogledamo, se navadimo tudi najbolj unikatne lepote. Pozabimo ceniti tisto, kar bi nam sicer vzelo sapo.

Sicer pa se me je še bolj dotaknila neka druga stvar. Velikokrat “prečkamo” eno izmed Metro postaj z imenom Chatelet. Na dan se skozi njo sprehodi 2 milijona potnikov. To tistih, ki uporabljajo legalni prehod, kar sploh ni nujno večina. Torej – dobro prebivalstvo Slovenije, ki hiti z enega kraja na drugega, kajti Parižanom se vedno mudi. Od daleč vse deluje zelo podobno mravljišču takoj, ko so mravlje odkrile zapuščeno piknik košaro. Mimogrede se v svoji hitrosti zaletijo sem in tja v koga, kot da vozijo avtomobilčke. Občasni nasmeh, ki ga vržem, ker ali prosi ali pa sprejema opravičilo, dobim nazaj samo še bolj kratek in sramežljiv nasmeh. Poleg tega pa še pogled, ki sporoča: pozabi, da se je kar koli zgodilo. Pozabi, da obstajam.

V četrtek sva se odločili, da najinim ogledom dodava čisto novo vrednost. Kraljevsko. Ludvik XIV., samooklicani Sončni kralj. je dal zgraditi neverjetno palačo, ki pa je veliko pripomogla k temu, da so njegovi naslednjiki ne le izgubili krono, temveč celotno glavo. Hja, francozi.

Versailles na prvi pogled ni deloval čisto nič posebnega. Velika, še ena stara graščina, delno pokrita z rumenim zlatom in vse naokoli obdana s črno ograjo. Kičasto in ceneno. Dvorane delujejo majhno, in spet (kot imajo gradovi navado) okrašena z vsemi dragocenimi barvami in vzorci. Soba morda na prvi pogled deluje lepo in zanimivo, vendar me pogoste migrene ne bi presenečale. Najmočnejši vtis naredi plesna dvorana oziroma ogledalna dvorana. Steno nasproti oken krasijo ogromna ogledala, ki sobo optično povečajo, stekleni lestenci pa pripomorejo, da se zablesti v vsem svojem sijaju. Tisto, kar pa je ‘obvezen ogled’ Versaillesa so njegovi vrtovi. Ni in ni jim konca, labirinti, povsod vodnjaki, na najbolj oddaljenem koncu pa celo malo jezero.

Ob vsem tem si nisva mogli pomagati. Začela so se porajati takšna in drugačna vprašanja o kaj vse lahko počneš na takšnem gradu. Kjer ti je vsega na izobilje? Kjer je tvoj cilj poročiti se s sebi enako bogatim, da lahko dobiš še več temu gradu podobnih graščin? Kaj bi počeli s takšnim domom danes ob vsej elektroniki? Dvomim, da bi se družina, ki živi v isti zgradbi sploh še kdaj videla. Ni vse v velikosti in mogočnosti.

Naslednja postojanka je bil stolp Eiffel. Končno. Na poti do tja lahko opaziš razliko med novejšim, modernejšim delom mesta, kjer sta stolp in Versailles ter s starim centrom, kjer je večina zgradb zaščitenih ali kako drugače veliko prepomembnih, da bi se z njimi igračkali. Ampak gremo zdaj na stolp. Sicer stane 3.50 € za pohod do druge etaže (sam vrh je bil zaprt), je pa ena izmed stvari, ki jih preprosto moraš narediti. Konec 19. stoletja zgrajena zgradba je s svojimi 324 metri najvišja v Parizu. Dejstvo je, ko stojiš tik poleg ene izmed štirih nog, višina ni vse, kar ti vzame sapo. Govorim o pravem Guliverju med Liliputanci. Ko se vsaj za silo nagledaš te njegove veličine in zaman skušaš ujeti sebe in njega v zaslon fotoaparata, se odpraviš na dolg pohod po stopnicah in si za nagrado ponovno lahko ogledaš mesto Pariz. Lučke in hiške vse od enega horizonta do drugega. Redki vmesni zeleni kosi parka, bolj izučeni pa lahko izloščijo določene zgradbe. Tisti manj poučeni pa lahko to preberjo na poti naokoli, kjer te čakajo zemljevidi s puščicami in dodatno razlago o zgradbi, ki jo gledaš. Sploh ni malo. Ne mesto, ne stolp, ne vseh znamenitosti in spominkov na divjo evropsko zgodovino.

Medtem ko je stolp najvišja zgradba v Parizu, pa je cerkev Montmarte (zgrajena le nekaj let pred Eifflovim stolpom) najvišja naravna točka v mestu. Govorim o ogromni cekrvi na vrhu griča, ki jo je ravno tako težko opaziti kot njenega tekmeca. Ogledali sva si tudi notranjost skupaj s parimi drugimi turisti, istočasno pa so gospe in gospodje poslušali pridigo gospoda župnika, ki jo je glasno in jasno (menda) sporočal s svojega govorniškega odra.

Da pa ne bi bilo vsega skupaj preveč cerkvenega in pobožnega greva v drug ekstrem. Moulin rouge. Rdeči mlin je pariško zabavišče, odprto istega leta kot je bil zgrajen Eifflov stolp. Še danes si lahko ogledate predstavo deklet, ki plešejo Kankan, ki je bil v tistih časih prava razuzdanost. Danes je v primerjavi z okolico ena najbolj nedolžnih zgradb. Velike trgovine s pripomočki, prostitucija. Čisto pravi kraj dogajanja.

Kitajsko hrano za večerjo je spremljalo moje veselje, da sem se sedaj naučila, kako si lahko sama kupim karto, začudenje, kako se po mestu vse naokoli sprehajajo vojaki. Uniforme in puške, cela preobleka. Za varnost je preskrbljeno, ne moreš pa ne pomisliti, kako divje mora potem biti.

Po štirih dneh v mestu se počasi začenjam izgubljati. Večino časa preživiva na enih in istih metrojih, zgradbe si postajajo podobne, pa vseeno jih nikoli ne zmanjka. Vedno je še ena, ki si je še nisi ogledal, še ena, ki skriva skrivnost. Pariz je ogromno mesto, ki lahko ogromno ponudi. Če ne paziš, se v njem lahko hitro izgubiš.

Še zadnji dan pred odhodom. Petek. Spet je treba nastaviti budilko, tokrat zato, ker pač obstaja ura, ko je treba zapustiti hotelsko sobo. Dejstvo, da me čaka še cel dan letenja (23 ur v zraku) mi ne pomaga, ko pakiram z idejo, da se bom še cel dan sprehajala po norem mestu.

V resnici ogledi niso trajali cel dan. Samo še eno zahtevo sem imela, preden odneseva vse težke torbe do Ajdinega običajnega domovanja. Po ogledu smo ostali tam, nakupovali in delali hrano (gostitelja namreč) ali brali (Truman Capote, Hladnokrvo. Da ti zledeni kri). Ob uri odhoda smo se odpeljali na letališče kjer je bila vrsta, ki je drvela s približno 1 km/h. Nekaj paničnih ljudi je bilo poklicanih naprej, ker bi sicer zamudili letalo. Škoda, da nisem bila med njimi in mi je na izbiro ostal samo še tek do pravih vrat, sicer bi tudi jaz pristala v grupi paničarjev.

Ampak zaenkrat sem še vedno v Parizu in se odpravljam proti hiši. Domovanju bolj točno. Ko odkrijeva trg Ludvika XIII. se morava sprehoditi naokoli, da v tem stanovanjskem kompleksu odkrijeva pravo hišo.



Victor Hugo je v tem domu preživel 19 let, najdllje na enem mestu v vsem svojem življenju. Tukaj je živel z ženo in svojimi petimi otroki. Prvi je umrl še kot dojenček, druga pa je utonila v Seni pri devetnajstih letih. Takoj na začetku te čaka obvestilo, da dom ni natančno takšen, kakršen je bil. Na dražbi so izgubili večino osebnih predmetov in edini način za pridobivanje informacij so bila pisma Victorjevih prijateljev, ki so opisovala ta ali oni del stanovanja. Prva soba po okusu španske renesanse, tretja pa skorajšnji japonski vrt. Pisatelj sam je imel rad oblikovanje in urejanje in je kar nekaj predmetov, kot so omarice, slike in drugi stenski dodatki, izklesal, prebarval ali prerisal sam. Lep domek, kot pred migreno varni gradovi.

Končno čakam na letališču, kjer ne moreš početi nič drugega kot šteti čas. Ko sem se pomirila, da ne bom zamudila letala in me bodo spustili skozi carino s tremi kilogrami zdravil, sem izgubila razloge za svojo nervozo. Za nekoga, ki je vedno oboževal potovanja, letala, pričakovanje novega kraja in novih dogodivščin, je to postala velika uganka.

Me je bilo strah? Česa? Leta? Kako bo v Sydneyu? Nemogoče. Prvič – kdo si ne bi hotel ogledati zemlje iz zraka? Drugič – vem, kako je v Avstraliji. Vem, da mi je všeč, vem, da ni razloga za strah.

Ne, to ni bil razlog.

Razlog je bil drug. Izgubila sem navdušenje. Letanje, nov kraj,.. vse to je postalo samo še ena naporna reč, ki jo je pač potrebno storiti, da dobim, kar si želim.

Tako kot je Mona Lisa samo še ena slika na seznamu stvari, ki jih pač moram videti.



p.s.:

več slik s pariza

5. januar 2011

Sanje

Sindrom zvedzništva. Ko ljudje pozabijo, kdo so, in verjamejo v tisto, kar o njih govorijo drugi.
- Paulo Coelho, Zmagovalec je sam

Sanje.
Ali pa jutro. Vedno je zabavno zbujati tiste, ki kot iz topa ustrelijo vprašanje: Kje sem? v trenutku, ko odprejo oči.
Ne morem se spomniti primera, da bi se zbudila in se ne spomnila, kje sem to noč spala. Da bi se ozirala naokoli in skušala sestaviti koščke, da bi razmišljala, kaj sem počela dan prej in kako sem zaspala.
Kje sem? ko se zbudiš, mi je bilo vedno neznanka.

Do sedaj.

Takoj, ko sem prišla sem, sem se počutila, kot da sedim na ogromni postelji, vrtim glavo za 360 stopinj in skušam sestaviti koščke. Kje sem in kaj počnem tukaj? Kaj se je zgodilo? Kako sem zaspala? In kdaj?
Manjkala mi je cela noč, ki se je nisem mogla spomniti.

Manjkalo mi je celo leto, ki sem ga preživela nekje drugje. Čeprav se čez noč ponavadi ne zgodi veliko, verjamem, da je težko nadaljevati po vprašanju: kje sem?

Zdaj je že pretekla tista prva ura. Ko si umiješ obraz, očala zamenjaš z lečami, zdrgneš zobe, poješ zajtrk in mogoče celo spregovoriš prvo besedo dneva.
Pravzaprav je zdaj pretekel že skoraj ves dan. Nebo se bo počasi obarvalo na tisto oranžno-modro kombinacijo, ki jo lahko vidim vsak dan iz moje sobe. Oziroma obeh mojih sob. Spet se pripravljam na to spanje, ki ga morda lahko razumejo samo še medvedje.

Zavese nazaj na svojih mestih poskrbijo, da se soba preobleče v temo, prižge se luč ob postelji, posloviš se od dneva in natakneš obvezno udobna oblačila. Predvsem tople nogavice. Spet razmišljaš o ščetkanju zob, ampak še nisi prepričan, ali je to res tvoj zadnji grižljaj preden pošlješ želodec na počitek. Preklapljaš med kanali in upaš, da bo nekaj dovolj zagrabilo tvojo pozornost in boš lahko ostal pokonci še kakšno uro ali dve.
Ko ti koncentracija pade in pozabiš stavek, še preden je do konca izgovorjen, ti postane jasno.

Treba bo spat.

Zdaj me mogoče lahko razumejo samo tisti malo mlajši. Otroci, ki morajo po kosilu na kratek počitek in ob kričanju hočejo prepričati vse naokoli, da v resnici sploh niso zaspani. Menda to počnejo zato, ker nočejo nič zamuditi. Poglej, kaj vse se dogaja okoli njih!


Nekako nočem še zlesti pod tople odeje in se obdati z vsemi tisočimi medvedi in ostalimi mehkimi nečemu podobnimi igračami. Mogoče bi še malo brala, pisala, samo brskala po internetu. Kar koli, samo da še ne ugasnem luči. Najprej me čaka več-urno premetavanje po postelji, potem pa zimsko spanje.

Ne glede na to, kako lepe so sanje, zamudiš resničnost.

Ampak to ni moj izgovor... tisto tam je tako resnično, kot to tukaj.