Sanje

Sindrom zvedzništva. Ko ljudje pozabijo, kdo so, in verjamejo v tisto, kar o njih govorijo drugi.

- Paulo Coelho, Zmagovalec je sam

Sanje.

Ali pa jutro. Vedno je zabavno zbujati tiste, ki kot iz topa ustrelijo vprašanje: Kje sem? v trenutku, ko odprejo oči.

Ne morem se spomniti primera, da bi se zbudila in se ne spomnila, kje sem to noč spala. Da bi se ozirala naokoli in skušala sestaviti koščke, da bi razmišljala, kaj sem počela dan prej in kako sem zaspala.

Kje sem? ko se zbudiš, mi je bilo vedno neznanka.

Do sedaj.

Takoj, ko sem prišla sem, sem se počutila, kot da sedim na ogromni postelji, vrtim glavo za 360 stopinj in skušam sestaviti koščke. Kje sem in kaj počnem tukaj? Kaj se je zgodilo? Kako sem zaspala? In kdaj?

Manjkala mi je cela noč, ki se je nisem mogla spomniti.

Manjkalo mi je celo leto, ki sem ga preživela nekje drugje. Čeprav se čez noč ponavadi ne zgodi veliko, verjamem, da je težko nadaljevati po vprašanju: kje sem?

Zdaj je že pretekla tista prva ura. Ko si umiješ obraz, očala zamenjaš z lečami, zdrgneš zobe, poješ zajtrk in mogoče celo spregovoriš prvo besedo dneva.

Pravzaprav je zdaj pretekel že skoraj ves dan. Nebo se bo počasi obarvalo na tisto oranžno-modro kombinacijo, ki jo lahko vidim vsak dan iz moje sobe. Oziroma obeh mojih sob. Spet se pripravljam na to spanje, ki ga morda lahko razumejo samo še medvedje.

Zavese nazaj na svojih mestih poskrbijo, da se soba preobleče v temo, prižge se luč ob postelji, posloviš se od dneva in natakneš obvezno udobna oblačila. Predvsem tople nogavice. Spet razmišljaš o ščetkanju zob, ampak še nisi prepričan, ali je to res tvoj zadnji grižljaj preden pošlješ želodec na počitek. Preklapljaš med kanali in upaš, da bo nekaj dovolj zagrabilo tvojo pozornost in boš lahko ostal pokonci še kakšno uro ali dve.

Ko ti koncentracija pade in pozabiš stavek, še preden je do konca izgovorjen, ti postane jasno.

Treba bo spat.

Zdaj me mogoče lahko razumejo samo tisti malo mlajši. Otroci, ki morajo po kosilu na kratek počitek in ob kričanju hočejo prepričati vse naokoli, da v resnici sploh niso zaspani. Menda to počnejo zato, ker nočejo nič zamuditi. Poglej, kaj vse se dogaja okoli njih!

Nekako nočem še zlesti pod tople odeje in se obdati z vsemi tisočimi medvedi in ostalimi mehkimi nečemu podobnimi igračami. Mogoče bi še malo brala, pisala, samo brskala po internetu. Kar koli, samo da še ne ugasnem luči. Najprej me čaka več-urno premetavanje po postelji, potem pa zimsko spanje.

Ne glede na to, kako lepe so sanje, zamudiš resničnost.

Ampak to ni moj izgovor... tisto tam je tako resnično, kot to tukaj.