Draga vas domača

But being sent into the world isn't necessarily the same as leaving your home behind you.

Ampak oditi ven v svet ni nujno isto kot zapustiti dom za seboj.

- Arthur Golden, Memoirs of Geisha

Delni razlog zakaj še nisem napisala bloga o temi, ki sledi, je moja negotovost. Ker ne maram govoriti o nočem, ki visi v zraku in se lahko spremeni v roku nekaj ur. Tudi ta ideja se še vedno lahko spremeni, ampak zaenkrat sem prepričana, da je to pot po kateri se hočem odpraviti naprej v prihodnosti.

Eno izmed najbolj pogostih vprašanj, ki jih dobim, je - kaj boš po poklicu, ko končaš. Kje lahko delaš, kje lahko dobiš službo. Biti eden izmed 20 ljudi v ekipi organizacije med Hillsong Conference (ki je slučajno največja konferenca v Avstraliji z vsemi 10 in 10 tisočimi ljudmi) je čast. In dobra lekcija za kateri koli del življenja. Med drugim se naučiš spati hitro in uspešno, delovati s pomanjkanjem spanja pa vseeno vse to početi z nasmeškom. Naučiš se, kako hoditi hitro in odločno in z vsako malo sivo celico razmišljati, kako podreti del tribune brez da bi drugi to opazili. Na voljo imaš 15min. Poudarek v vsem je brez da bi drugi opazili. Gostje namreč ne smejo vedeti, da kaj ne gre po načrtu. Naši načrti v veliki večini splavajo po vodi.

Zdaj pa bolj zares, naučiš se poslovanja z lastniki vseh velikih dvoran in ostalih pripomočkov, ki jih potrebujemo. Naučiš se narediti urnik svojemu lastnemu šefu, ki je prepričan, da je njegova najlepša lastnost njegova spontanost. Naučiš se, kaj pomeni varen dogodek za tisoče in tisoče obiskovalcev. Vse to najprej teoretično, po dolgem in napornem tednu pa vse to lahko počneš praktično tudi v spanju.

Ampak vse to v predragi Sloveniji ne šteje. Popolnoma nič. Z drugimi besedami - trenutno v Sydneyu živim prekrasno življenje. Na življenjepisu bo verjetno lepo izgledalo, da sem se dve leti šolala na privatni cerkveni šoli v Avstraliji, to pa je na žalost največ, kar lahko pričakujem. In po letu in pol sem se končno lahko s tem sprijaznila.

To sicer ni tema, ki bo tekla danes, je pa samo majčken delček vsega.

Tema je... Moj naslednji korak v življenju. Ljudje imajo pač radi nazive, izobrazbo in zanesljiv vir finančnega dohodka. Mislim, da nam da občutek varnosti....

Po končanem drugem letniku Hillsong International Leadership College se Anja Orehek vrača domov v Slovenijo. Kjer bom najbrž počela točno to, kar bi brez odhoda v Avstralijo. Odšla na faks. In nekega mogoče ujela stare sošolce in vrstnike.

V svet sem odšla, ker sem hotela možnosti. Ker nisem hotela in mogla sprejeti ideje, da je majhen, lep, ampak majhen, košček sveta, ki ga označujemo za domačo državo, vse, kar imam na voljo. Kaj pa, če to ni to, kar hočem? Kje je moja izbira? Kje je moja možnost za glasovanje, kakšno življenje hočem?

Moja trma in uporništvo sta hotela videti, da nosim svet na dlani.

In s ponosom lahko priznam, da sem točno to dobila. Povezave s celega sveta, kulture s celega sveta, jezike s celega sveta. Ključ, kako se privaditi, naučiti, rasti v vse smeri.

Najboljše med vsemi pa sem dobila dve leti v prelepem Sydneyu.

Brez zamere vsem vam razglednim ljudem, ki veliko potujete in poznate ljudi z vsega sveta pa niste odšli na drugi konec sveta. Med drugim sem se tukaj naučila, da imam rada popolnoma neznano, da se tako najhitreje naučim, da me to prebudi. Ne nujno početi, ampak opazovati skupino ljudi, ki imajo svoj način življenja za nekaj najbolj normalnega in vsakodnevnega.

Tisti, ki veliko potujejo najbrž izgubijo svoj pravi naglas. Ni mi bilo do ene osebe, ki me lahko nauči vse svetovne jezike. Raje bi imela vseh sto oseb, vsaka posebna na svoj način.

Zdaj, ko imam svet na dlani, lahko rečem, da izberem svoj mali košček zemlje. Ves Šenčur s svojo krompirjevo parado in malo kopico ljudi. Vseh 50 dialektov in več. Vse znane in neznane stvari.

Tisto, kar mi je bilo prej za nekaj najbolj normalnega in vsakodnevnega, je po letu in pol postalo nekaj neznanega in daleč od vsakodnevnega. Vsakič, ko se obrnem nazaj, lahko opazujem in se na novo učim.

Zdaj, ko imam svet na dlani, lahko rečem, da sem izbrala svoj mali košček zemlje.

Res, da je točno isto, kar sem prej imela na roki, ampak moja trma in uporništvo sta dosegla svoje. In če nimam nič drugega, imam zagotovilo, da bo svet vedno v mojih rokah.

Lahko rečem, da sem razširila meje doma. Zdaj so bolj okrogle, raznovrstne in po Vernejevi ideji 80 dni oddaljene med seboj.

Pošta in trgovina. Trgovina in pošta

They've done it before and they did it tonight and they'll do it again and when they do it - seems that only children cry.

- Harper Lee, To Kill A Mockingbird

zgodilo se je že prej, zgodilo se je tokrat in zgodilo se bo še enkrat in ko se bo - kaže, da samo otroci jokajo.

- harper lee, ubiti ptico oponaševalko

Naj vam povem dve zgodbici.

Prva zgodbica se je zgodila proti pozni uri (8 zvečer) nekega petka. Moj dragi, najdražji telefon se je odločil nesodelovati s spominsko kartico. Ni panike za večino stvari. Edini problem so slike (in s tem fotoaparat na telefonu) in glasba. Vse ostalo lahko preživim.

Glavno sporočilo na ekranu se je glasilo nekako takole: Spominska kartica pokvarjena. Ali hočeš, da jo avtomatsko popravm in shranim vse, kar je na njej?

Moj odgovor je bil pritrdilen.

Po nekaj neuspešnih poskusih je kartica dokončno izdahnila.

Ker tako pač ne gre in ker je trgovina z elektroniko čez cesto, poberem kovčke, in vse ostalo potrebno (glavno je bila sicer denarnice) in odkorakam do željenega cilja. V skorajda prazni garaži (kar je bilo samo delno čudno, upoštevajoč uro, dan...in kraj) so svetile vse luči, steklena dvojna vrata na senzor se lepo odpirajo pred menoj in ves pogled mi pravi, da je stavba v delujočem stanju. Edino, kar mi nasprotuje, sta dva varnostnika (eden sicer v pripravništvu). Po zaskrbljujočim vpršanjem, če je z menoj vse v redu, se je prižgala luč tudi v mojem podstrešju in spomnila sem se, da sem v Avstraliji. Tukaj ljudje radi hitro zaprejo, če je le mogoče. Čim bolj sem skušala pojasniti, da nimam nobenih slabih namenov, da se zavedam, da je sicer trgovina odprta do devetih med tednom, da ja, vem da je danes petek, ampak luči in vrata,...

Ni problema, pridem nazaj v ponedeljek. Ne jutri, rajši v ponedeljek, da se zgodba ne bo ponovila. Mogoče celo v torek, ko bom prepričana, da ni nobenega uradnega praznika in bodo dragi domačini spet dobili razlog za uživanje življenja in to ne na delovnem mestu.

Kaj pa spominska kartica? V trenutku, ko sem odkorakala iz garaže, se je odločila, da sem prestala dovolj zla. Brez napakice mi deluje še danes.

Druga zanimiva zgodbica se je zgodila prejšnji teden, v petek. Glavni pregovor Avstralcev je še vedno, brez skrbi, prijatelj. Enako velja na pošti.

V zahvali vsem dragim domačim je točno ta javna vrsta zgradbe precej obiskana z moje strani. Zanimivo, še nikoli nisem srečala koga, ki bi ga poznala (naj si mislite kar koli, dejansko grem lahko kamor koli in še vedno srečam koga, ki ga poznam. Tudi v Singapurju). Do tega petka.

Dobila sem listek in z mislijo, da me v resnici čakata dva paketa razmišljala, kaj drugega se lahko skriva za enim, osamljenim listkom. Na dvorišču zgradbe sem prvič srečala sošolko. Ki je slučajno v roki nosila dva skupaj zavezana paketa, ki sta dajala videz mojih dveh pričakovanih paketov. Evropejci pač. Nadaljevala sem svojo pot do skrivnega okenca in oddala svoj listek papirja. Na poti do denarnice, ki je skrivala osebno, sem zaslišala znan glas. Vse, kar je glasek rekel, je bilo moje ime. Razložitev je sledila; moje ime je bilo napisano na paketu. V istem trenutku sem dobila 'moj' paket, na katerem je bilo napisano njeno ime. Nekaj smeha, par zmedenih pogledov, kratko in komajda slišno opravičilo, zamenjava škatel in odhod nazaj domov.

V dobro pošte, naj povem, da živiva na isti ulici in imava precej podobno ime. Prve IN zadnje črke imena IN priimka....