Še sanja se ti ne...

Anyone truly committed to life never stops walking. - Paulo Coelho, Aleph

Kdor koli zares predan življenju, nikoli ne preneha stopati... - Paulo Coelho, Alef

Naj najprej naredim samo kratko objavo: Sydney v pomladi je nebeško lep. Ne samo na zunaj, vsak delček. Sončni vzhodi in zahodi, noči s polno luno in dnevi ravno pravšne toplote.

Zdaj pa k bistvu.

V stanovanju imamo televizijo. Brez kabla, kar sicer uniči definicijo televizije. Imamo škatlo, ki je prevzela to ime. Ekran in zvočniki, brez daljinca, torej uporabljamo samo gumbke na škatli.

Imamo tudi drugo škatlo, manjšo, ki prebira DVD-je in informacije prenese v veliko škatlo. Z daljincem in brez omejitev. Tako da lahko gledamo DVD s katere koli celine. Za vse tiste, ki vam te omejitve niso najbolj domače, naj razložim. Vsak kontinent ima svojo cono in zaklenjen DVD. V ZDA je ta cona druga kot v Evropi, Avstralija je spet nekaj posebnega. Kupiti disk iz Amerike morda ne bi bila najboljša ideja, ker ga v navadnem predvajalniku ne bi mogel gledati. Srečno.

Torej, ta mala škatla je poli-lingvistična. Gledamo Cvetje v jeseni in Poletje v školjki, skupaj s filmi vseh drugih sostanovalk, ki so pripotovale sem z mlade celine. Skupaj pa lahko uživamo tudi v 'domačih' filmih. In vsaj dve sva precejšnji ljubiteljici te vrste početja.

Radi gledava vse vrste filmov. Od smešnih, do meni ne smešnih, do njej popolna nerazumljivih, do napetih dram, grozljivk, nadeljevank in nanizank. Skorajda karkoli nama pride pod prste.

Še posebej uživava v nanizanki Kosti (aka Bones). Sčasoma se zaljubiš v čisto vsakega junaka in večkrat ti uidejo vzkliki, ki bi bolj prijali živi osebi kot pa nekomu, ki svoje celotno življenje skriva v škatli.

Najbolj pogost stavek je: You don't even know!! Pojma nimaš, še sanja se ti ne, niti predstavljati si ne moreš. Vse to sede v prevod. Da postavim vse skupaj v kontekst:

kot opazovalci, vidimo, kaj se dogaja z vsakim posebej, medtem ko vsi člani televizijske družine nimajo pojma, kaj se dogaja, če niso sredi dogajanja. Včasih se zgodi, da midve veva resnico, zaključek, pomemben dogodek, ki se bo zgodil v trenutku, ko zavijejo za vogal. Oni pa ne. In v takšnih trenutkih zakričiva You don't even know!

Bolj domača bo mogoča razlaga Prevzetnosti in pristranosti. Tisti, ki vemo, kakšen je konec, se samo nasmihamo vsem prepirom in pogovorom, ki jih junaki med seboj odigrajo v prvem trenutku. Ko gre vse narobe in mislijo, da se je njihov svet končal.

Poznamo tudi zgodbe, kjer so junaki srečni, pa nimajo pojma, da se bo vsak trenutek vse skupaj končalo. V Hiši na jezeru, ko Sandra Bullock sameva v gostilni, si ni mogla niti misliti, da njenega heroja ni, ker ji ga nekaj dni prej ni uspelo obdržati pri življenju (pardon za tiste, ki sem vam pokvarila konec).

Po še posebno napeti epizodi, ko smo skakali po kavču in kričali vse mogoče, sem se postavila v vlogo tistih junakov iz škatle. Nikoli ne vem, kaj se v resnici dogaja, dokler ne pridemo do konca filma. Ne vem, zakaj je nekdo rekel besede, ki so bile izrečene. Niti približno si ne morem predstavljati, kaj bo sledilo, kako se bo izteklo. Samo vprašam se lahko, kaj se skriva za ovinkom.

Nenavadna misel, vem. Ampak jutra so postala veliko bolj zabavna, ko sem se zbudila in si rekla: You don't even know!!

Pozdravljen, September!!

Ko ti knjige cele dneve delajo družbo, je vsaka nova, ki ti prekriža pot, prijateljica in skušnjava hkrati.

- Elizabeth Kostova, Zgodovinarka

Kam je šel avgust, nimam pojma. Najbrž je dobil noge in je šel na kratek sprehod okoli jezera. Mogoče Bleda. Najprej kratka obnova, ali pa samo seštevek vsega, kar se je zgodilo med zadnjim blogom (polž se verjetno še vedno praska po glavi).

Imela sem željo po operi. Operna hiša v Sydneyu je samo veliko turistična znamenitost. Čudovita, ogromna. Dih jemajoča. Ampak turistična. Znotraj ni ene, prekrasne dvorane z ogromnim steklenim lestencem. Najbolj spominja na Cankarjev dom. Več manjših. Lepih, kot gledališče oblikovanih dvoran. Stene hodnikov so bele, lesene, steklene s pogledom proti odprtemu morju (oziroma drugi strani, severni strani, mesta) ali pa porisane na en in tisoč avstralski način. Pomembnejši koncerti se dogajajo ali v Acre areni (kjer se je tudi odvijala lanskoletna Hillsong konferenca), Sydney Entertainment Centre (kjer imamo slučajno rezervirano dvorano za Velikonočna praznovanja), mjuzikli in ostale drame pa v Capital teatru. Ogledati si torej nekaj dobrega v Operni hiši in za to ne odšteti preko $200, lahko sčasoma postane prava igra ‘ujemi me, če me moreš.’ V reviji sem našla ponudbo za ogled opera Aida, oktobra. Ker se je odvija sredi dneva, so karte veliko (veliko) ceneje. Ogled je bil ujet.

Na žalost pa se nisem naučila brati malega tistka: ponudba velja za leto 2012. V zameno grem na ogled mjuzikla Mary Poppins. Ne v Operno hišo, ampak ta je tako ali tako premajhna za ogromno gnečo opazovalcev.

Druga stvar, bolj logična in mimogrede, je začetek šole. Na začteku avgusta smo v prvih štirinajstih dneh obdelali prvi predmet (ki te kratko malo pripravi na kakršno koli vlogo vodje te bo že doletela v življenju). Sicer pa so predmeti boljši in boljši z vsakim semestrom.

Točno med vpisom v drugi semester drugega letnika in uradnim začetkom, pa se mi je izpolnila dolgo pričakovana želja. Čisto majčkeno nad levim gležnjem imam zdaj na veke vekov vrisano palmico. Prava izkušnja in po vsej verjetnosti eden najbolj zabavnih, v štiri stene ovitih prostorov v Sydneyu. S pogledom na Bondi plažo. Prišla, se sprehajala po obali uro ali dve, naredila in odšla. Brez sramu lahko priznam, da imam očitno visoko toleranco za bolečino. In tako kot me vedno v smeh spravi igla pri zobozdravniku, sem tudi tokrat na začetku se zvijala od smeha. Potem pa strmela od začudenja, kaj se dogaja. In komaj pričakovala poletje in dni, kot je tale, da lahko oblečem manj kot zimske hlače in škornje.

O, ja. Poletje se bliža in trenutno tipkam obuta samo v sandale. Misli si: marec. Prvi mesec pomladi.

Druga, pomembejša in meni najljubša debata bo tekla o mednarodnosti tega sveta. Sydney je daleč bolj mešanica kultur, kot bolj splošno priznana Amerika. Še posebej z Azijci (šokantno) in Arabci. Arabci kot Libanon, Sirija, Turčija, vsi možni –stani iz bivše Sovjetske zveze, Jordan in ostali Emirati. Njihov svet je komajda kaj podoben našemu. Mogoče je točno ta razlika tako vabljiva.

Moji novi prijatelji so iz Armenije. Točno pod balkonom stanovanja se skriva cel kup restavracij. Suši, Tajska, Eat At Home (sicer azijsko vodena, ampak skriva skorajda kakršno koli poslastico hočeš), kafeterija s sendviči in muffini ter moja najljubša Turkish. Turška hrana po dolgem in počes. Kebabi, turške pide (pica, ampak boljša), ražnjiči in burgerji. Če odvzamem pikantno čili omakico, bi lahko rekla, da je padlo iz neba. Predvsem pa so mi všeč ljudje. Družina skrbi za to menzo, oče, mati in sin. Petnajstletna hčerka pa se osredotoča na šolo. Prijazni, vedno nasmejani in zabavni, odprti in polni vprašanj. Tudi kadar ne vstopim, še dolgo kličemo drug za drugim, si voščimo dober dan in se menimo za detalje naslednjič, ko se vidimo. Današnja mladina, ki je kar sama priplula v to deželo, je veliko pogumnejša kot v njunih časih, ko so prišli semkaj z družino. Takšni gostitelji bi morali biti na vsaki ulici.

Druga nova prijateljica pa je iz Koreje. Pristala v Sydneyu dober teden in dan nazaj in se v ponedeljek zvečer oglasila v našem stanovanju. In ostala.

Dobro leto nazaj sem se preselila v novo stanovanje s še tremi sošolkami. Ena je odšla v Kanado februarja, druga se je preselila v hišo (menda umetnik potrebuje več prostora, s tem se popolnoma strinjam), tretja pa se je ta teden umaknila k ljudem, ki imajo bolj podobne predstave, kaj pomeni biti doma. Ni bilo prepirov, samo logično razmišljanje, da s tremi deklicami, ki uživajo družbo in so veliko bolj aktivne zvečer kot zjutraj, pač ne bo mogla ugasniti luči in zaspati ob desetih. Dejstvo in pika.

Tako smo se družno odločile, da bo krila vzamemo novo prispelo damo in ji pomagamo pri angleščini in prilagajanju v tem sijajnem, na trenutke povsem nelogičnem mestu.

Ime ji je Sally. Povedala mi je pravo, korejsko. Tri imena in vse, kar sem razločila, je bilo kar precej h-jev. Zasmejala se je, rekla, da je popolnoma srečna kar kot Sally.

V Koreji je stara 22 let, v Sydneyu (in drugje po svetu) pa 21. Korejci začnejo šteti z 1, pravi. Vsi raje povejo svojo številko, tako kot je drugje, počuti se mlajši in ima več časa za življenje. Sicer študira matematiko, vzela pa si je leto odmora, da obišče isto šolo, kot jaz. Ni ji uspelo narediti testa angleščine in tako se je leto spremenilo v leto in pol. Prva polovica bo šla za učenje jezika. Treniramo uporabo rok, prstov in obraznih mimik, da si povemo vse, kar si pač hočemo. Tudi telefon, listi papirja, svinčniki in občasni slovar nam pridejo prav. Rada ve, kdaj kdo pride domov, ker se sicer počuti osamljeno in obožuje svoje nove sostanovalke. Vse so tako prijazne, ker jo prosimo, naj nas pokliče, če se v mestu ponovno izgubi. Res nas ne bi rada motila.

Zanimivost pa je tale: prebrala mi je pismo, ki ji ga je napisala najboljša prijateljica, preden je odšla. Menda reče, kar hoče in je izredno zabavna in pogumna. Eden izmed znakov je bil kot črka F, gledal pa je v nasprotno smer, proti levi. Prebere se ga kot glas K. Včasih so si sledili trije, štirje, kar je bilo slišati, kot hitro prebrno KKKK. Kaj pomeni? Smeh. Dobesedni prevod narobe obrnjene črke F je ha. KKKK = hahahaha.

Svet je res vsega poln.