Še sanja se ti ne...

Anyone truly committed to life never stops walking. - Paulo Coelho, Aleph

Kdor koli zares predan življenju, nikoli ne preneha stopati... - Paulo Coelho, Alef

Naj najprej naredim samo kratko objavo: Sydney v pomladi je nebeško lep. Ne samo na zunaj, vsak delček. Sončni vzhodi in zahodi, noči s polno luno in dnevi ravno pravšne toplote.

Zdaj pa k bistvu.

V stanovanju imamo televizijo. Brez kabla, kar sicer uniči definicijo televizije. Imamo škatlo, ki je prevzela to ime. Ekran in zvočniki, brez daljinca, torej uporabljamo samo gumbke na škatli.

Imamo tudi drugo škatlo, manjšo, ki prebira DVD-je in informacije prenese v veliko škatlo. Z daljincem in brez omejitev. Tako da lahko gledamo DVD s katere koli celine. Za vse tiste, ki vam te omejitve niso najbolj domače, naj razložim. Vsak kontinent ima svojo cono in zaklenjen DVD. V ZDA je ta cona druga kot v Evropi, Avstralija je spet nekaj posebnega. Kupiti disk iz Amerike morda ne bi bila najboljša ideja, ker ga v navadnem predvajalniku ne bi mogel gledati. Srečno.

Torej, ta mala škatla je poli-lingvistična. Gledamo Cvetje v jeseni in Poletje v školjki, skupaj s filmi vseh drugih sostanovalk, ki so pripotovale sem z mlade celine. Skupaj pa lahko uživamo tudi v 'domačih' filmih. In vsaj dve sva precejšnji ljubiteljici te vrste početja.

Radi gledava vse vrste filmov. Od smešnih, do meni ne smešnih, do njej popolna nerazumljivih, do napetih dram, grozljivk, nadeljevank in nanizank. Skorajda karkoli nama pride pod prste.

Še posebej uživava v nanizanki Kosti (aka Bones). Sčasoma se zaljubiš v čisto vsakega junaka in večkrat ti uidejo vzkliki, ki bi bolj prijali živi osebi kot pa nekomu, ki svoje celotno življenje skriva v škatli.

Najbolj pogost stavek je: You don't even know!! Pojma nimaš, še sanja se ti ne, niti predstavljati si ne moreš. Vse to sede v prevod. Da postavim vse skupaj v kontekst:

kot opazovalci, vidimo, kaj se dogaja z vsakim posebej, medtem ko vsi člani televizijske družine nimajo pojma, kaj se dogaja, če niso sredi dogajanja. Včasih se zgodi, da midve veva resnico, zaključek, pomemben dogodek, ki se bo zgodil v trenutku, ko zavijejo za vogal. Oni pa ne. In v takšnih trenutkih zakričiva You don't even know!

Bolj domača bo mogoča razlaga Prevzetnosti in pristranosti. Tisti, ki vemo, kakšen je konec, se samo nasmihamo vsem prepirom in pogovorom, ki jih junaki med seboj odigrajo v prvem trenutku. Ko gre vse narobe in mislijo, da se je njihov svet končal.

Poznamo tudi zgodbe, kjer so junaki srečni, pa nimajo pojma, da se bo vsak trenutek vse skupaj končalo. V Hiši na jezeru, ko Sandra Bullock sameva v gostilni, si ni mogla niti misliti, da njenega heroja ni, ker ji ga nekaj dni prej ni uspelo obdržati pri življenju (pardon za tiste, ki sem vam pokvarila konec).

Po še posebno napeti epizodi, ko smo skakali po kavču in kričali vse mogoče, sem se postavila v vlogo tistih junakov iz škatle. Nikoli ne vem, kaj se v resnici dogaja, dokler ne pridemo do konca filma. Ne vem, zakaj je nekdo rekel besede, ki so bile izrečene. Niti približno si ne morem predstavljati, kaj bo sledilo, kako se bo izteklo. Samo vprašam se lahko, kaj se skriva za ovinkom.

Nenavadna misel, vem. Ampak jutra so postala veliko bolj zabavna, ko sem se zbudila in si rekla: You don't even know!!