Nekaj navdihujočega in osebnega

Sanje so odgovor na vprašanje, katerega še ne znamo postaviti.

- Fox Mulder

Sebične vrste človek sem.

Rada imam ljudi, večkratdnevno kofetkanje, kjer stokam o problemih, delim srečo in uspehe, ali pa delim takšne in drugačne nasvete.

Zjutraj rada pospim, kar dejansko ni spanje. Samo ležanje v postelji, gledanje nanizank na računalniku, poslušanje glasbe ali branje. Ampak v postelji, z možgani na off, brez stika s svetom.

Še rajši imam svoje zlate trenutke, ko ležim na modrem poletnem ležalniku, skrita za črno ograjo balkona, s sončnimi žarki na sebi (in upanjem na dobro rjavkasto barvo), melodijo nekje daleč v ozadju in knjigo v roki. Včasih imam zraven sebe tri različne knjige – ena za izobrazbo, druga za čisti užitek, tretja pa za trmo... zato, ker sem si zadala cilj, da jo preberem. In jo bom prebrala. Na žalost sem letos obupala že nad knjigo ali dvema. Včasih sem zvesta in ostanem pri eni knjigi, včasih jih menjam pogosteje kot je Casanova menjal svoje. Tukaj ne ciljam na knjige. Po nekaj straneh se nagnem, s tal poberem, in si z največjim veseljem privoščim sladki čaj (črni, med in mleko, prosim), čokolado ali pa kakšno drugo dnevno muho. Čeprav se telefonu hočem izogniti, mi ne uspeva najbolje. Pogledam ga na nekaj minut, čisto v resnici pa hočem samo izginiti in odpotovati nekam daleč. Ne nazaj v Avstralijo.

Zgodbe me ponesejo čez galaksijo, skozi prostor in čas. Vsaj takrat mi uspe večino misli ujeti in jih fokusirati na eno samo stvar. Običajno poskakujejo kot na tisoče ping pong žogic, po možnosti raznolikih barv.

Kot sem že rekla – sebične vrste človeka sem. Ob določenih dnevih se grem pisateljico. Takrat počnem to, kar naj bi pisatelji počeli. Berem. Pišem. In sanjarim. Cele dneve nočem početi nič drugega kot to.

Ok, zraven mogoče pogledam televizijo, klepetam s prijatelji, kuham (to je novost), pospravljam (o tem kdaj drugič) in počnem ostale, bolj nadležne stvari, ki pa mi na žalost kradejo dragocen čas. Ampak skozi vse to berem, pišem in sanjarim. Vsak trenutek je trenutek navdiha, nove ideje. Vsaka beseda je del sestavljanke in vse, kar mi hodi po glavi je, ali mogoče ta beseda sede v trenutno zgodbo mojega življenja.

Pisatelji smo sebični. Če je v tebi vsaj delček te vrste umetnosti, boš to priznal. Srhljivi del je, da se dejansko trudim to postati. Ne za druge, zase.

Ker to sem, in to počnem ne glede na to, kaj dejansko dela moje telo.

Berem. Pišem. In sanjam.