- Ian McEwan, Sobota
Današnji blog je posvečen prijatelju, mogoče celo dvema. Ampak glavni junak danes praznuje rojstni dan, kar me je poneslo v nevarne vode nostalgije. Torej, še malo o Avstraliji.
Takoj za opisom nebeško modre barve morja, snežno belega peska in palm, ki v ozadju plapolajo v vetru, sledi (vsaj z ženske strani) vprašanje o super lepih, blond, čudovito izklesanih surferjih. Prve tri sestavine sanj veljajo, četrto moram umoriti že na začetku. Ne, pravi surferji, vsaj tisti, ki znajo stati, se po valovih mečejo ob sončnem vzhodu, samo če jim ne uspe, ob sončnem zahodu. Ali pa na plaži, ki je nedosegljiva vsem nam ostalim smrtnikom. Torej, edini surferji, kar jih je moje oko lahko zaznalo, so bili turisti, po možnosti veliko prestari, da bi lahko zamamili nas, mladenke v cvetu življenja. Oblečeni v neoprensko obleko, da bi si zavarovali prekosmate prsi pred praskami, delujejo predvsem neudobno, sploh kadar ne dosežejo vrvice tik po vratom na hrbtu, da bi si nadlego slekli. Žal mi je, punce.
Imela pa sem srečo, da sem med svojim potepanjem lahko prebila balon, v katerem so živeli študentje in se družila tudi z drugimi, pristnimi Avstralci, ki niso izgubili naglasa. Nekateri imajo to smolo, da so vsi njihovi prijatelji Američani. Prvi izgubijo naglas, drugi se oblačijo v oprijete hlače, majice z nizkim ovratnikom (ki ga v večini sploh ni in jim majica seže skorajda do popka. Z vrha dol.) Eden izmed teh prijateljev, je glasbenik, pravi glasbenik, ki študira jazz glasbo. In izvrstno igra skorajda kateri koli inštrument dobi v roke. Super sva se razumela. Njegov strah pred puncami se je izgubil v mojem primeru, ko sem mu jasno in glasno razložila, da ne načrtujem poroke. Najprej v zameno dobim njegov zmedeni pogled, kasneje pa začudena vprašanja vseh ženskega spola. Kako? Zakaj pa ne? Dovolil si je več, v zahvalo, da sem ga odrešila te groze, se je odločil, da se v primeru samskega življenja s strani obeh dveh, poročiva. Pri mojih 45 letih. S pomočjo izgovora o nekih mejah in otrocih pri ženskah, mi je to mejo uspelo znižati na 40. Zdaj pa zares. Prepričan je bil, da se vsa dekleta zaljubijo vanj skorajda na prvi pogled. Zveni samovšečno, moram pa mu priznati, da je imel prav. Pridno me je izkoriščal za samoobrambo. V zameno pa sem si kadar koli lahko izposodila majico, jopico, kaj bolj toplega. Usnjena jakna je spodletela. Dečko ima namreč ravno pravo širino ramen (eden izmed puščic, ki jih uporabi Kupid) in je ravno prave višine, da mi je vse pristajalo idealno. Priznanje - uspelo mi je skrčiti njegov najljubši pulover, čisto po nesreči, ko me je (spet?) presenetil dež.
Ampak danes ni njegov rojstni dan.
Nekega dne sem pomagala pri otroškem taboru. Celodvnevna žurka za naše najmlajše. Kar je bilo večinoma prva polovica dneva, druga pa je bilo preprosto druženje s svojo skupino. Ki pa je nisem imela.
Sedela sem na robniku in poslušala mladenga talenta na kitari, ko se je zraven usedel mladenič skodranih svetlih las. Najprej sem pomislila na Malega princa, kar me je avtomatsko spomnilo na zgoraj omenjenega prijatelja. Gospod glasbenik ne bere, pa sem mu v roke potisnila knjigo, ki jo je bral počasi, pa menda vseeno z veseljem. Moj novi prijatelj pa se je predstavil kot Tom. Bil je nekoliko prestar za 'otroka', pa vseeno premlad za pomočnika. Kaj torej je? Zelo priden štirinajstletni pomočnik. Tom je svoje ime dobil po očetu in dedku, skupaj pa je naneslo, da je njegovo ime identično tistemu, katerega lastnik je tudi vlakec Tomaž.
Vsak je spustil nekaj popolnoma nepotrebnih komentarjev, o krompirju, o divjih otrocih in vodo, ki so jo nosili veliko preblizu nama dvema, ki se nikako nista hotela zmočiti. Z enim starejšim bratom, enim mlajšim, ki je avtist, očetom, ki pogosto potuje na Kitajsko, mamo, ki je oh in sploh super in s katero se super razumeta. Eden izmed nepotrebnih komentarjev je bil, da se v resnici neverjetno boji punc. Če bi me s tem komentarjem hotel samo nasmejati, bi mu uspelo. Ko je začel z razlago, sem ugotovila, da je resen. Zakaj? Vsaka se takoj zaljubi vanj. On pa noče nič resnega. Gledala sem ga, se smejala in hitro dojela, da tudi ta fant govori resnico. K meni se je usedel zaradi ene same želje - da bi se me vsaj tri dekleta preveč bala, da bi upala spet govori s princem svojih sanj. Ena izmed njih je bila očitno bolj pogumna, kot si je zamišljal. Kmalu mi je pošiljal poglede, ki so govorili: 'Vidiš?? Vidiš?? Zato si želim, da ne bi bil blond. Res ne razumem, kaj dekleta vidijo na blond laseh. Če bi jim vsaj bila všeč moja pamet.' To natančno vem zato, ker mi je kasneje razložil ta svoj presenečeni poglej. Skoraj identične besede, ki bi jih izrekel moj prijatelj, le da tisti ni blondinec.
Kljub mojemu globokemu prepričanju, da sem v glavi ostala stara 14 let, lahko potrdim, da je Tom sigurno razmišljal mnogo bolj zrelo kot smo vsi ostali pri naši zgodnjih najstniških. Razen ideje o zlatolascih seveda. Pomirila sem ga, da ga sigurno veliko bolj privlači njegov lahkoten pristop do življenja, njegovi blond lasje nimajo pri tem veliko veze. Od takrat naprej vidim na slikah samo še njegovo grivo. Samozavesten pristop sigurno dobi številko 10.
Kramljanje, filozofiranje (dejansko sva se kmalu začela pogovarjati o pomenu življenja) in skupno pospravljanje ogromne dvorane, so tri brilijantne ideje, kako preživeti popoldan.
Toma sem videla samo še enkrat zatem. Draga mamica ga je pripeljala dobro uro in pol v eno smer, da bi ga odložila na moji poslovilni zabavi. Kjer je bilo ogromno ljudi, in se je z moje strani vse končalo v solzah. No, ne samo mojih. Druga tema.
Nepričakovano sem dobila njegova sporočila. Štejem si v čast, da me pokliče, kadar mu je najtežje. Mogoče zato, ker dejansko nikoli nisem bila del njegovega življenja, sam enkratni utrinek. Ko pove meni, je kot da bi povedal tujcu. Le da se s tujci ne smemo pogovarjati...
Verjetnost, da se bova še kdaj videla je minimalna. Da bova še dolgo v stiku, pa ne dvomim.
Ne vem, zakaj, kako in kdaj, ampak nekateri ljudje se te dotaknejo bolj kot drugi. Zaupaš jim bolj kot drugim. Všeč mi je, da sem si z enim samim popoldnevom lahko priborila zaupanje, ki bo trajalo veliko dlje kot najino srečanje.
Fant je res fant od fare.
