Monolog

'Pa še nekaj. Nikar se ne norčuj sam iz sebe, ker nekoga ljubiš. Je že tako, večina ljudi nima toliko sreče, da bi to sploh doživela. Ti tega nisi doživel nikoli poprej, zdaj pa doživljaš. Naj to, kar imaš z Mario, traja samo danes in del jutrišnjega dne, ali pa naj traja še dolgo življenje, to je poglavitna reč, ki se lahko primeri človeškemu bitju. Zmerom bodo ljudje, ki pravijo, da tega ni, ker sami tega ne morejo doživeti. Ampak pravim ti, da je to resnično, da to doživljaš in da si srečen, pa četudi bi jutri umrl.'

- Ernest Hemingway, Komu zvoni

Komu zvoni

Noben človek ni Otok, povsem sam zase; vsak človek je kos Celine, del kopne zemlje; če Morje odplavi grudi prsti, je Evrope manj, prav tako kakor da je bil Rtič, prav tako kakor da je bilo Posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno; ob smrti vsakega človeka je mene manj, zakaj vključen sem v Človeštvo: In zato nikdar ne pošiljaj vpraševat, komu zvon zvoni: zvoni tebi. 

- John Donne
(Ernest Hemingway, Komu zvoni)

Dnevnik

Potovanje, ki je bilo prej zate mučno, saj si razmišljal le o cilju, zdaj postaja prijetno, prijetno postaja zaradi iskanja in pustolovščin. To je nekaj, kar napaja pomemben del tebe - tvoje sanje.

Človek ne sme prenehati sanjati. Sanje hranijo dušo, prav tako kot se telo hrani z jedmi. V času, v katerem obstajamo, se naše sanje pogosto razblinijo, naše želje se ne izpolnijo. Vseeno moramo še naprej sanjati,...

- Paulo Coelho, Magov dnevnik



.... kot da bi brala ozadje Alkimista. Palme, piramide, puščava in skriti zakladi....

Branje Ane Karenine

 Sprva ni mogla brati.

Najprej so jo motili koraki in direndaj; ko se je vlak pomaknil, je nehote prisluhnila ropotu koles; potem sneg, ki ga je metalo ob levo okno in se je lepil na šipo, pogled zamotanega sprevodnika, ki je prišel mimo, na eni stran ves pokrit s snegom, in pogovori sopotnic o strahovitem metežu zunaj - vse to je odvračalo njeno pozornost.

Dalje pa je ostalo vse ves čas isto: isto tresenje in butanje, isti sneg ob okno, isti nagli prehodi iz parne vročine v mraz in spet v vročino, isto utrinjanje vedno istih obrazov v temini in vedno isti glasovi, in Ana je začela brati in je dojemala, kaj je brala.

Anuška je že dremala, rdečo torbico si je držača na kolenih s širokimi prsti v rokavicah, od katerih je bila ena raztrgana.

Ana Arkadjevna je brala in prebrano dojemala, vendar ji je bilo neprijetno brati, namreč zasledovati odsev življenja drugih ljudi.

Prehudo se ji je sami hotelo živeti. 

Če je brala, kako junakinja romana streže bolniku, jo je imelo, da bi ona z neslišnimi koraki hodila po bolnikovi sobi; če je brala, kako je poslanec govoril v parlamentu, se ji je zahotelo, da bi ona imela ta govor; če je brala, kako je lady Mary jahala za tropom gonjačev, dražila svakinjo in vse osupljala s svojo drznostjo, jo je zamikalo, da bi ona počela vse to.

Toda Ana je sedela v vlaku, in tako je gladki nožiček vrtela v drobnih rokah in na silo brala.


- Lev Tolstoj, Ana Karenina