Sprva ni mogla brati.
Najprej so jo motili koraki in direndaj; ko se je vlak pomaknil, je nehote prisluhnila ropotu koles; potem sneg, ki ga je metalo ob levo okno in se je lepil na šipo, pogled zamotanega sprevodnika, ki je prišel mimo, na eni stran ves pokrit s snegom, in pogovori sopotnic o strahovitem metežu zunaj - vse to je odvračalo njeno pozornost.
Dalje pa je ostalo vse ves čas isto: isto tresenje in butanje, isti sneg ob okno, isti nagli prehodi iz parne vročine v mraz in spet v vročino, isto utrinjanje vedno istih obrazov v temini in vedno isti glasovi, in Ana je začela brati in je dojemala, kaj je brala.
Anuška je že dremala, rdečo torbico si je držača na kolenih s širokimi prsti v rokavicah, od katerih je bila ena raztrgana.
Ana Arkadjevna je brala in prebrano dojemala, vendar ji je bilo neprijetno brati, namreč zasledovati odsev življenja drugih ljudi.
Prehudo se ji je sami hotelo živeti.
Če je brala, kako junakinja romana streže bolniku, jo je imelo, da bi ona z neslišnimi koraki hodila po bolnikovi sobi; če je brala, kako je poslanec govoril v parlamentu, se ji je zahotelo, da bi ona imela ta govor; če je brala, kako je lady Mary jahala za tropom gonjačev, dražila svakinjo in vse osupljala s svojo drznostjo, jo je zamikalo, da bi ona počela vse to.
Toda Ana je sedela v vlaku, in tako je gladki nožiček vrtela v drobnih rokah in na silo brala.
- Lev Tolstoj, Ana Karenina
Ni komentarjev:
Objavite komentar