Dano ti je bilo življenje, dolžan si (in kot človeško bitje tudi upravičen do tega), da najdeš nekaj lepega v življenju, ni pomembno, kako majhno je.
- Elizabeth Gilbert; Jej, moli, ljubi
Vsi smo včasih majčkeno nostalgični. Enkrat si želimo, da bi lahko čas zavrteli nazaj, drugič obujamo spomine z namenom, da se smejimo bedarijam. Vedno pa to nekako prikaže spremembo, pot, ki smo jo prehodili od takrat do sedaj. To ni nujno prijazno in spodbudno. Vidimo, kako daleč smo v resnici od naših želja in ciljev preteklosti.
Trenutno sem imela enega podobnih trenutkov, z eno samo razliko. Videla sem želje in cilje, videla sem pot in se uščipnila, da bi videla, če sem res budna. Da sem seveda preverjala fotografije in ostale dokaze, je samo malenkost.
Daleč, daleč nazaj v času, ne tako zelo daleč, daleč stran v prostoru, sem sedela na tleh, pred globusom in merila korake. Prbližno ena konica prsta je moja Slovenija. Koliko časa mi vzame torej do otočka nekje severno-zahodno od nas? London, mesto Harryja Potterja, angleščine, (nekaj, kar me je v zahvalo tetke in boybandov spremljalo verjetno od dneva ena), je bilo preprosto daleč stran. Upala sem, si želela in sanjala. Ampak gremo biti resni. Da bi kdaj prišla tja, to je pač predaleč.
Danes spet merim razliko. Spet me videz vara in mi šepeta, kako je to daleč. Predaleč. Potem pa pridejo spomini. Kje vse sem že bila. Evropa. Konček Afrike imenovan Egipt (naj šteje, prosim). Amerika. Avstralija. Tega niti ne morem videti na globusu istočasno kot mojo malo Slovenijo.
London. Sanje. Mogoče si daleč, ampak definitivno znotraj dosega.
Če bo moja pot šla tako naprej, bom prvi komercialni potnik na Luni.... kdo bi posodi prste za merjenje razdalje???
Ni komentarjev:
Objavite komentar