Nineteen Minutes

He'd once tried to mathematically figure the effect of routine on happiness, but there was an interesting twist to the calculation: The measure of joy brought by the familiar was amplified or reduced by the individual's resistance to change. Or - as Lacy would have said, English, Lewis - for every person like himself who like the worn grooves of the familiar, there was another person who found it stifling. In those cases, the comfort quotient became a negative number, and doing what came habitually actually detracted from happiness.

- Jodi Picoult, Nineteen Minutes

Vest

'Moje srce je izdajalec,'
- Paulo Coelho, Alkimist


Vsi bolj ali manj poznamo mojo obsedenost z Alkimistom. Zgodba o potovanjih, puščavah, lovu za sanjami, o lažeh, prevarah in jokanju na trgu, o neznanem, o ljubezni na prvi pogled, prijateljstvu, kraljih in pastirjih. Zgodba o pogovoru, o šepetu s srcem.

Da ne bomo pisali o čem tako abstraktno oprijemljivem, recimo raje o šepetu z vestjo. Vsaj v tem primeru. Sicer je lahko kar koli :)

Poleg te moje bralne navade, vsi še bolj poznamo tiste tipične izjave o krivi vesti, o moralnem občutku, kaj je prav in kaj je narobe. Predvsem o krivi vesti. Vest, kot tisti tihi (čeprav včasih glasni) notranji glasek, ki ti narekuje, če ne kar zapisuje, tvojo pot skozi življenje.

Imela sem obdobje, ko sem morala na veliko in široko razlagati, naj se ljudje ne obremenjujejo z mojim odnosom z mojo vestjo. Prvič, to je moja stvar. Drugič, moja vest in jaz sva v resnici precej dobri prijateljici. Nekako si vse poveva, ponavadi vnaprej, kakor koli že to deluje.

Vest mi nikoli, ampak res nikoli, ne obesi občutka krivde.

Ja, vrže mi grd pogled, ko delam spet kakšno neumnost. Potrpežljivo zavija z očmi, ko se odločam o nečem, kar že vem odgovor, pa lažem sama sebi. Včasih brezglavo drvim v nekaj, kar vem, da je slaba ideja. Takrat me prime bolj grobo. Na ljubeč način, seveda.

Moja vest pa prav tako ve, da sem človek, ki dela napake. In to celo mlad človek, ki se z vsemi štirimi upira odraslosti in modrosti, ki pride s tem groznim obdobjem. Dvojno težko delo za to mojo drago prijateljico :)


Vest mi dovoli, da uživam življenje in da delam napake. Ve, da se pravzaprav o tem gre - živeti življenje. Ve, da v resnici nimam namena nikogar prizadeti, se igrati z drugimi, da bi dobila svoje. Ve, da bom slej ko prej popravila napake, da se bom obremenjevala in da me bo morala tolažiti, ko bom kaj obžalovala. Ponavadi obžalovala kakšno nenamerno zadano prasko drugim. Ve, da tega nočem in si nikoli nisem želela.

Kaj bi bil smisel, da bi na vse to obesila še krivdo?

Torej. Preberite Alkimista, posebno pozornost usmerite v del, kjer se pastir pogovarja s svojim srcem, bolj proti koncu knjige. In prosim, nikar se ne poskusite spremeniti v veter. Že debata z notranjim organom zna biti čudna zadeva....

Rešitev

Hoffman: 'Prepričan sem, da je gospod Martin žrtev prezahtevnega sveta, pred katerim ni znal ubraniti suverenosti. Morda ni mogel ali hotel izpolniti pričakovanj okolice - staršev, vrstnikov, učiteljev, žene, družbe. Bil pa je hkrati prešibek in premalo pogumen, da bi potegnil črto. Rekel ne. Edino rešitev je našel v umiku. Najprej v alkohol, potem v pozabo. Potem v še večjo in nazadnje v popolno pozabo.'

//

Hoffman: 'Vrnil se je iz dolgega potovanja. Vrnil se je v svet, ki ga je zapustil pred mnogimi leti, zdaj pa ne ve, ali je v njem še dobrodošel. Ko je bil ranjen, se je zdelo, da je cel; zdaj, ko je znova zaceljen, pa je razklan: med da in ne, dvom in upanje, strah in pogum. Zdaj je edino, kar v resnici ima in česar mu nihče ne more odvzeti, svobodo, da reče ne.'


- Evald Flisar, Kaj pa Leonardo?

Na poti s seboj

'Obstajata dve vrsti ljudi - tisti, ki ostanejo doma, in tisti, ki gredo po svetu. Če bi me kdo pritisnil ob zid in zahteval odgovor na vprašanje, h kateri vrsti sodim, bi priznal, da k obema. Ostal sem doma in odšel sem po svetu. In to še vedno počenjam. Ostajam, odhaja. Vračam se in spet bežim. Zasledujem samega sebe? Mogoče. In če kdo misli, da je to le ena paradoksalnih domislic, ki jih rad polagam v usta svojih dramskih likov, se moti. To, kar se v  mojih hlačah in čevljih sprehaja po Ljubljani, Londonu, Džakarti, Tokiu in še marsikje, sta prav zares dve osebi v enem telesu. Ena bi vedno znova nekam šla, se gibala, se izpostavljala naključjem, nevarnostim. Druga bi ždela med štirimi stenami in čakala, da svet pride k njej in ji potrka na vrata. In ko ji res potrka na vrata, se ta oseba najraje potuhne in se dela, da ni doma. Ta oseba je introvertiran sanjač. Ona druga, ki ne more najti miru, je ekstrovertiran avanturist. Ta hoče biti tam, kjer se stvari dogajajo. Noče stati ob strani, hoče biti del igre.
Ali se ni ta razkol začel že v otroštvu, v gerlinskem gozdu, ko sem sprevidel, da obstajata paralelna svetova, svet fikcije in svet resničnosti, in da živimo večino časa v obeh? Zanesljivo je samo to, da ta dva človeka v eni kljub oviram, ki jih postavljata, in pastem, ki jih nastavljata drug drugemu, živita v skoraj zgledni simbiozi. Tisti, ki mu je ljubša fikcija in raje sanjari o svetu, si v domišljiji ustvari sliko ter nato čaka, da se drugo odpravi to sliko preverjat. Poročilo, ki ga prinese s poti, je praviloma negativno: svet ni takšen, kot si ga je prvi zamislil. Sanjaču je ta novica več kot po volji, saj mu daje pravico, da sanjari naprej. Avanturist pa seveda komaj čaka, da gre lahko preverjat naslednjo sliko sveta, ustvarjeno v domišljiji. In tako sta zadovoljna oba.'

- Evald Flisar, To nisem jaz, Na poti s seboj (poglavje 5)


... eden mojih najdražjih....