Vest

'Moje srce je izdajalec,'
- Paulo Coelho, Alkimist


Vsi bolj ali manj poznamo mojo obsedenost z Alkimistom. Zgodba o potovanjih, puščavah, lovu za sanjami, o lažeh, prevarah in jokanju na trgu, o neznanem, o ljubezni na prvi pogled, prijateljstvu, kraljih in pastirjih. Zgodba o pogovoru, o šepetu s srcem.

Da ne bomo pisali o čem tako abstraktno oprijemljivem, recimo raje o šepetu z vestjo. Vsaj v tem primeru. Sicer je lahko kar koli :)

Poleg te moje bralne navade, vsi še bolj poznamo tiste tipične izjave o krivi vesti, o moralnem občutku, kaj je prav in kaj je narobe. Predvsem o krivi vesti. Vest, kot tisti tihi (čeprav včasih glasni) notranji glasek, ki ti narekuje, če ne kar zapisuje, tvojo pot skozi življenje.

Imela sem obdobje, ko sem morala na veliko in široko razlagati, naj se ljudje ne obremenjujejo z mojim odnosom z mojo vestjo. Prvič, to je moja stvar. Drugič, moja vest in jaz sva v resnici precej dobri prijateljici. Nekako si vse poveva, ponavadi vnaprej, kakor koli že to deluje.

Vest mi nikoli, ampak res nikoli, ne obesi občutka krivde.

Ja, vrže mi grd pogled, ko delam spet kakšno neumnost. Potrpežljivo zavija z očmi, ko se odločam o nečem, kar že vem odgovor, pa lažem sama sebi. Včasih brezglavo drvim v nekaj, kar vem, da je slaba ideja. Takrat me prime bolj grobo. Na ljubeč način, seveda.

Moja vest pa prav tako ve, da sem človek, ki dela napake. In to celo mlad človek, ki se z vsemi štirimi upira odraslosti in modrosti, ki pride s tem groznim obdobjem. Dvojno težko delo za to mojo drago prijateljico :)


Vest mi dovoli, da uživam življenje in da delam napake. Ve, da se pravzaprav o tem gre - živeti življenje. Ve, da v resnici nimam namena nikogar prizadeti, se igrati z drugimi, da bi dobila svoje. Ve, da bom slej ko prej popravila napake, da se bom obremenjevala in da me bo morala tolažiti, ko bom kaj obžalovala. Ponavadi obžalovala kakšno nenamerno zadano prasko drugim. Ve, da tega nočem in si nikoli nisem želela.

Kaj bi bil smisel, da bi na vse to obesila še krivdo?

Torej. Preberite Alkimista, posebno pozornost usmerite v del, kjer se pastir pogovarja s svojim srcem, bolj proti koncu knjige. In prosim, nikar se ne poskusite spremeniti v veter. Že debata z notranjim organom zna biti čudna zadeva....