Materialni svet ali nakupovanje

Usodi ne moreš uteči. Če si pameten, jo poiščeš.
- Evald Flisar, Čarovnikov vajenec



Tale ideja prihaja od kdovekje. Mogoče od tipične pondelkove jutranje kave. Kjer se pogovarjamo o stvareh kot so kdo sem? Kdo sem, če ne upoštevam, da sem samo to, kar sem v odnosu do nekoga drugega? Ali pa kaj je dobro? In to ne samo teoretično, tudi praktično. Ne obsojaj, dokler ne hodiš v čevljih nekoga drugega, ampak tudi ko hodiš naokoli v čevljih tega drugega, si še vedno ti v teh čevljih.  Kje se vprašanja začnejo in kje se končajo. Kje boš čez 5 let, kaj boš počel, da boš še vedno zvest samemu sebi in hkrati delal dobro. Ne zase dobro, na splošno dobro.

In podobne teme. Mogoče delujem na sončno energijo.

Kaj iščem? Ne vem. Popolnost mi nekaj skače po glavi, pa mi niti najmanj ne diši.

Kot naprimer iskanje popolne obleke. Lahko je idealna po vseh standardih. Prave barve, prave oblike, prave velikosti. Ampak nekako... ne sede. Izgledaš čudovito, to je res. Tudi cena je idealna; ne preveč, da te ne spravi v bankrot, in ne premalo, da ne poudarjaš, kako si tik pred bankrotom. Sede v katero koli vreme, izbira dodatkov je popolnoma svobodna in prosta. Izgovor za nove, stare čevlje, udobne ali malo manj udobne, ampak (kot bi rekla moja mami) primerne samo za vikanje in nič manj.

Zakaj potem ne? Mogoče zaradi moje teorije, kako je vse relativno. Kontekst, kontekst, kontekst. Prvi korak, drugi korak, vse je pomembno.
Po tej teoriji popolnost ne obstaja. Odvisna je vsakega posameznika. Od razpoloženja. Od priložnosti.


Vse, kar iščem, je obleka. Ne popolna. Ampak takšna, v kateri bom odgovor 'kdo sem' nosila na dlani.
Še dobro, da so trgovine kdaj pa kdaj zaprte...