'nekoč, star sem bil sedem ali osem let, mi je mati rekla, ko sva sedela na predtanji klopi v jeruzalemskem avtobusu, namenjena k zdravniku ali v trgovino z otroško obutvijo, da sicer drži to, da se knjige z leti lahko spremenijo, tako kot se z leti spremenijo ljudje, razlika pa je v tem, da te ljudje konec koncev skoraj vsi pustijo na cedilu, brž ko od tebe nimajo nobene koristi ali veselja več, ko jih ne zanimaš ali jim preprosto nisi več všeč, medtem ko te knjige ne pustijo na cedilu nikoli v življenju. seveda jih boš kdaj pa kdaj odložil, nekatere celo za veliko let ali za zmerja. ampak one, knjige, ti tudi takrat, tudi če si jim bil nezvest, ne bodo nikoli dokončno obrnile hrbta: čisto tiho in skromno te bodo čakale na polici, cela desetletja bodo čakale, ne da bi se pritoževale. dokler ne boš neke noči nenadoma potreboval katere od njih, pa tudi če ob treh zjutraj, pa tudi če bo to knjiga, ki si jo leta in leta zapostavljal, jo celo skoraj izbrisal iz spomina, ne bo te razočarala, temveč bo stopila s police in bila pri tebi tisti hip, ko jo boš potreboval. ne bo obračunavala s tabo, ne bo se izmikala ali se spraševala, ali se ji splača, ali jo zaslužiš in ali še sodiš k njej, temveč bo enostavno takoj prišla, ko jo boš prosil, naj pride. nikoli te ne bo pustila na cedilu.'
- amos oz, zgodba o ljubezni in temnini
p.s.: obožujem avtobiografije
Ni komentarjev:
Objavite komentar