25. januar 2010

Ponedeljek - zadnji teden pred začetkom šole

Females are like phones: they like to be held, they like to be talked to but if you push the wrong button you can get easily disconnected. –Sanga (yep, to nas učijo v cerkvi)

S Kaitlyin sva si zjutraj najeli profesionalnega trenerja. Jordan (sostanovalec od angleža Danny-ja) naju uči kitaro. Recimo, da znam G, C in A akord. Ampak samo recimo. Dana je iz Indiane in v večini razmišlja popolnoma nasprotno – jaz se nalivam s Coca-colo in Fanto, Nutello in ostalo nezdravo hrano, vidim telefon in ga hočem, nas Jordan prepriča, da še ni potrebe po telefonu, ker bomo samo po nepotrebnem metali stran denar. Telefon, ko bo šola in dejanska potreba. Najino nasprotje je prišlo do izraza danes zjutraj pri jutranji telovadbi. Najprej enostaven tek. Potem šprint v klanec. Gor in dol, ponovi vajo. V drugo sem se vdala. Sledijo trebušne mišice. Od petdeset sva prišli na dvajset, od dvajset na deset, od deset do pet. Jordan obožuje samodisciplino, moje skorajda ni. Najina nasprotja mu menda povzročajo nočne more. Lahko pa z veseljem povem, da sem odkrila trebušne mišice, za katere nisem slišala še nikoli v življenju. Zakon.

Sledilo je prvo pranje perila. Nobena vaja doma mi ni koristila. Stroji popolnoma drugačni, praški popolnoma drugačni, oblek pa več kot premalo, da bi jih sploh poskusila ločiti po barvah. Pravzaprav je bil stroj tako velik, da smo prale obleke treh punc naenkrat. Z brisačami vred. Konec srečen, vse srečno. Šola se začne v sredo, sledijo trije dnevi norega tabora, potem pa še zaresna šola. Resnici na ljubo, komaj čakam, da se začne.

Rojstni dan pa take fore...

Če z veseljem pozdravljate dan in noč in vaše življenje diši po rožicah in je nebo nad vami zvezdnato, je to vaš uspeh. –H.D. Thoreau

Začela bom s torkom po mučnem ponedeljku. Eden izmed problemov, da kovčka nisem dobila takoj, je bil tudi prevoz. Res da letališče ni daleč stran, vendar pa ni na najbolj enostavno dostopnem mestu, če nimaš lastnega prevoza oz si ne pokličeš lastnega prevoza poznanega kot taxi. Ker je večina ljudi imela načrte – obisk plaže, je bilo precej očitno, da ne bo prevoza, samo srečna zvezda pa bi pripomogla k temu, da bi dobila tudi pomoč pri prenašanju 30 kg težkega zaboja. Vse se je končalo srečno – isti prevoznik kot dan prej, le da je tokrat prišel z boljšim avtom in več trdne volje. Tokrat je obisk trajal samo dobro uro, sprehajala sva se samo od enega konca stvabe do drugega. Več časa sva porabila za iskanje zaščitnih oblačil, ki jih zahteva inšpekcija, kot pa je bilo porabljenega časa za pregled kovčka. Radost je bila pomnožena, ko sem kovček odprla, v njem pa vsi zakladi – knjige moje in vaše, povšterček od mame, ata in tetke, obleke, kopalke...ni besed.

V sredo je šola organizirala izlet na Maroubra plažo. Nekaj med Coogee in Bondi. Valovi so bili ogromni, plaža dih jemajoča. Pas belega peska, ki se na vsakem koncu zaključi s skalami. Klifi na enem koncu, prave avstralske skale na drugem. Malo plezanja je bilo prekinjenega ob skoraj vsakem koraku. Nismo si mogli pomagati drugače, kot pa občudovati vsak delček. Za tolažbo lahko povem, da ni bilo nobenih pajkov, kač, varnost na plaži pa je izjemna. Zastavici, kje je dovoljeno plavanje, šesevalci ves čas v vodi. Poleg tega pa medsebojna skrb med študenti. Po tej nori vožnji (brez sladoleda, ker se je pač vse zaprlo pred peto), smo obiskali mladinsko skupino Hillsong Powerhouse, kateri pripadamo glede na starost (vsi od 18-25). Precej izjemen dan. Spoznala sem ljudi, ki sem jih prej samo gledala po DVD-jih, na youtubu, ali poslušala na CD-jih. Ena izmed njih je voditeljica Hillsong Wildlife, mladinska skupina v kateri so najstniki od 15-18 let. Več o tem par vrstic nižje... Naučila sem se, kje sem. Vsi ti ljudje so bili moj vzor, nekaj, kar sem občudovala – kot zvezde. Počutim se kot avstronavt, ki bo zdaj zdaj pristal na Luni.
Naslednji dan je bil...poseben. Mladinska skupina za ljudi 25-35ish stare se imenuje Frontline in v četrtek zvečer je bil poseben gala večer ples. Študentje so bili povabljeni, da pomagajo pri pripravah, mi vsi mladi navdušenci smo se seveda strinjali. Po sesanju, pospravljanju, okraševanju, vztrajanju, kaj ja in kaj ne, smo po osmih urah in pol končno lahko ušli. Tukaj omenjam mojo drugo polovico Creative Team – Danny. Danny je anglež, ki ni maral čaja, zdaj je v postopku. Oba obožujeva ustvarjanje novih stvari iz kakršne koli krame, ob misli na hrano zavijeva v McDonald’s, naročiva McChiken in se z veseljem smejiva ljudem iz severne Amerike, ker jim je všeč arašidovo maslo in marmelada. Kakor koli – idealna ekipa. Ob sedmih smo se vrnili na Frontline gala večerjo, ker se nam je zdelo, da si zaslužimo. Čeprav smo bili ves dan tam, nas je vseeno osupnilo, kako je lepo. Notting Hill vrtovi, z drevesi, lučkami, stoli, rožami, klopcami, Amusement park z različnimi igrami, kot so jahanje bika, vožnja z avtomobili, ki so bili v resnici mini kopalne kadi, vse vrste namiznih iger od pokra do nogometa, Bar, ob pol desetih pa se je odprl NYC Club z DJ-jem iz New Yorka. /prostor za dojemanje...wow/ Vrnili smo se nazaj v stanovanje, kjer me je čakala torta. Neverjetno rahla čokolada s celimi jagodami, stanovanje se je v roku pol ure napolnilo do konca. Ne da ni bilo več stolov in prostora na kavču, ljudje se niso mogli vsesti niti na tla. Stanovanje je daleč od majhnega.

Včeraj aka v petek se nas je mala skupina odločila, da obiščemo Darling Harbour. Če ves preostali del Sydneya izgleda svojevrstno, skoraj neprimerljivo, me je ta center osupnil. Podobnost z našimi mesti je bila neverjetna. Stavbe skoraj identične, edina razlika je bila njihova višina in pa vožnja avtomobilov po napačni strani ceste. Trgovine z vsem mogočim, vključno čajem!! In čajnimi kroglicami, kar pomeni, da bomo končno lahko pili čaj, ki je zadrževal moj kovček na letališču. Pomembna novica za vse moje prijateljice – Ugg čevlji identični mojim (za boljšo predstavo) tukaj stanejo 135 dolarjev, kar je približno 85 eurov. Priporočam pa dober ogled pred izbiro, ker je veliko večja, boljša in vse kar je še oh in sploh. Težko se upiram točno določeni zgradbi – 8 nadstropij visok plazma zaslon v kinu, kjer predvajajo 3d Avatar... cena – 27 dolarjev... hmmm

Zvečer sva Joe et moi podala pomagat pri Wildlife skupini. Samo pomagačev je bilo 50. Trdna Skala bi bila več kot premajhna za tako število ljudi. Skupina se dobi vsak petek ob 7:30 zvečer in vsaka sreda je bolj nora kot najbolj nor dan na taboru. Plesi, skakanje, nore igre, petje, malo poslušanja. Tabor na kubik. Awesome (osm z ozkim ojem ;)). Kot novi študentje smo bili predtavljeni celi skupini. Najljubša igra, ki ne bo mogla trajati večno, je od kje je Anja. Menda jih Slovenija spominja na Indiana Jones. Še vedno raziskujem, od kje jim ideja. Druga najljubša stvar je ‘Jump’. Ko nekdo praznuje rojstni dan, more teči z enega konca odra do drugega in se vržti fantu v naročje. To uvajam v Sloveniji.... pozor!!!
Voditeljica je Katie Kobler. Za vse, ki jih to kaj več zanima priporočam Hillsong United blog – video, ki se imenuje Kobes, rookie. Brat njenega moža. Obe dva bili navdušeni nad idejo, da vem, o kom govori. Proti koncu avgusta pričakuje prvega otročka. Od nje smo si sposodile šotor za Powerhouse retreat. Praktično tabor za 18-25 letnike nekje boguzahrbtom, ki se bo zgodil naslednji vikend.

Še vedno smo brez interneta, telefone dobimo, ko se začne šola. Zdaj še varčujemo z denarjem. Ker še nimajo vsi pohištva in posod v stanovanjih, se ves čas izmenjujemo, net trenutno krademo, posledica pa je neverjetna počasnost. Več kot pogosto povezava deluje, vendar pa preteče čas, preden se stran odpre... definitivno treniramo živčke. Zabava
So trenutki, ko na skypu vidim družino, ko je kosilo. Ali pa mi Žiga pove, da vodi petek v Trdni Skali in si želim, da bi bila tam, da bi ga podprla, videla in sem vsa ponosna. Vse bi dala, da bi se vsedla v avto in se odpeljala v Ljubljano, šla v Romeo na čaj in mehiško.... Da bi se srečala z vami in se nasmejala do solz. Potem pa se vedno nekaj zgodi, kar me spomni na to, da sem tukaj z razlogom, da sem tam, kjer moram biti. Dve besedi: radost in mir.

Vem, precej osladno....

19. januar 2010

...kraji...

Moj naslov: 133/10 Lachlan Street, Waterloo, 2017 NSW, Australia

Kraji, ki jih morate poznati:

· Meriton Apartments: skupina zgradb, v katerih se trenutno nahaja naše stanovanje. Lastniki kartic in ključev lahko uporabljamo bazen kadarkoli... skoraj. Zapre se ob desetih...hmm

· Downtown Sydney. Center Sydneya, kar zavzema operno hišo, most, na kupe vrtov, glavno avtobusno in železniško postajo... Sydney kot ga vsi poznamo. Do tja potrebujemo približno 15 min z avtobusom, ki jim je treba OBVEZNO pomahati, sicer ne ustavijo. Glede na dolžino poti, si sam ‘pregledaš’ karto. Skozi napravico enkrat, dvakrat.... v tem primeru enkrat, kar pomeni – blizu.

· Coogee plaža. Prebere se kuđi... izgovorjavo imajo avstralci precej posebno. Malo hoje, 20 min vožnje z avtobusom, dvakrat uporabljena avtobusna karta. Najbrž bo najbolj obiskana, ker je blizu, lepa, zavarovana, plus do tja znamo priti same brez vodičev.

· Bondi plaža. Ena izmed najlepših plaž na svetu. Morda uporabljena malo manj, ker je potrebno prestopati avtobuse, dvakrat označiti karto.... to nas ne bo ustavilo, samo upočasnilo ;)

· Surry Hills. Bližnja okolica kjer je večina trgovin, bank, kavarn...

· Coles: naš dragi Mercator z drugim imenom, praktično sosednja stavba.

· Hillsong City. Slabih pet minut oddaljena stavba, v kateri bodo potekale maše in šolanje

nekaj ljudi za začetek...

Ljubezen vedno spozna svojo resnično globino šele ob času ločitve. K. Gibran – Prerok

Sledi kratek opis ljudi, da boste bolj na tekočem, ko pridete na obisk J

Sostanovalke so uradno tri, vendar pa potiho goljufamo. Ena je iz majhnih otokov blizu Islandije v angleščini imenovanih Pharaoh Islands, ime ji je Halla, kar se prebere kot ‘Hatla’. Ta ni samo sostanovalka, ampak si deliva celo spalnico.

Naša najvišja sostanovalka je Charlotte, prihaja iz Nizozemske.

Preostaneta še dve Kanadčanki: Joy, pevka, sošolka (skoraj, no) in njena prijateljica Kaitlin, ki je samo spremljevalka in ne bo hodila v šolo, ampak delala.

Joe je moj novi ‘klepetalec’ o taborih in o vseh ostalih neverjetnih rečeh. Ker je ubil prvega pajka (nevelik in nestrupen), ki je postopal po stropu, boste o njem slišali še kar nekaj zabavnih reči.

Jared oz Cooke...jogi, avto, internet, računalnik, hrana, odeja, spalna vreča.... i heart

Dylan je naš imitator, vodja po mestu in okolici.

Downunder

‘Le tisti, ki je srečen, lahko širi srečo.’ -Paulo Coelho, Ob reki Piedri sem sedela in jokala

Teden in dan nazaj sem stopila na letalo, ki me je popeljalo v ‘toplejše kraje’. Narekovaji zato, ker je resda veliko stopinj, vendar pa jih stalni spremljevalec znan pod imenom mrzli veter vedno spremlja. Pot do Melbourna je bila po eni strani dolga in naporna, po drugi pa kratka in nezahtevna. Dan in pol potovanja te zavije v melanholično odejo. Katjina stric Karlo in teta Leni sta bila prijazna, ustrežljiva zabavna in sta naju obsipala z vsem mogočem. Od čajev in šunke, do sprehoda po trgovinah v katerih se človek z lahkoto izgubi. Ena sama četrtina centra pregledana samo skozi izložbe nam je vzela dobre 4 ure. Najlepši del vsega je zagotovo bil obisk Eureke, 300 m visoke stoplnice katere najvišje nadstropje je namenjeno ogledu Melbourna s ptičje perspektive. Vse od enega konca horizonta do drugega je bila pokrajina okrašena s hišami in zelenjem. Ne gozdovi in travniki temveč drevesi na domačem dvorišču.

Prvi pogled na operno hišo z letala me čudežno ni presenetil. Ah, samo še ena izmed stvari, ki je lepa, vendar jo vidim vsak dan. Skoraj. Popoldanske ure so bile sprejemljivo ok, po teh pa so se začele težave. Domotožje, osamljenost, mraz (preostale dni spim v debelih nogavicah in dolgih oblekah, dokler ne dobim spalne vreče),...noben izmed spremljevalcev mi ni pomagal pri klepetanju in spoznavanju novih sošolcev. Večino časa je bilo porabljenega za spraševanje, kaj sploh počnem in zakaj sem v sydneyu. Razlog, da vztrajam je bil odgovor: ne vem. Počakam do začetka šole, če še vedno ne bom vedela, grem nazaj domov. Sobotino jutro je vse postavilo na glavo. Več kot očitni klik s praktično vsemi, obisk plaže Coogee in končno – maša v Hillsong cerkvi. Čevlji dol, mladi do odra, ker se bop plesalo, skakalo, norelo, kričalo, nazaj na stole v čim bolj udoben položaj, pridiga američana Marka Crowa, ki nas je z lahkoto spravljal v glasen krohot že s samo obraznimi izrazi. Nedelja je bila še boljša. V jutru (11:30) ponovno obisk maše, kjer se je vse skupaj ponovilo. Ker je bila naslednja maša istega dne šele ob sedmih zvečer, smo našli sošolca, ki mesto pozna – sledi downtown sydneya. Operna hiša, most, kraljevi vrtovi. Da niso vsi ptiči isti, je logično. Da pa se vsi ptiči v Avstraliji oglašajo kot mešanec med mačko in dojenčkom z obupnim prehladom....vrtove so krasili tudi pajki in netopirji. Definitivno vredno ogleda. Zvečer je ponovno sledila maša tokrat tista za mlade, večinoma študente. Pridigal je domačin (Sanga) in če smo mislili, da je Mark smešen, je bilo to napaka, ki smo jo z veseljem priznali. Po maši je prišlo veliko prenašanje mize, stolov in ostalih drobnarij od prodajalca do kupca – nas. Pot je trajala približno 15 min brez vsega, potrebovali smo veliko količino ljudi, da smo vse postavili na pravo mesto. Trajalo je dlje kot 15 min in pametni ljudje v tem času klepetajo. In Hillsong College je poln pametnjakovičev J Ena izmed ugotovitev je bila, da si pesmi naše lepe cerkvice (cerkvice...haha) zaslužijo koreografijo. V takšnih trenutkih lahko ugotoviš, kako majhen svet v resnici je. Joe obožuje tabore in tako je najina debata vso pot trajala o različnih aktivnostih, ki jih počnejo oni, ki smo jih počeli mi in kako bova lahko sodelovala na teh taborih s tega konca sveta. Delava na tem s polno paro.

Ponedeljek je bil dan, ko bi lahko dobila kovček z vso ostalo kramo, ki je nisem mogla pustiti v Sloveniji. Eden izmed študentov pridno gara kot prevoznik toplega svežega kruha, kar pomeni, da lahko pridem na letališče in nazaj in imam poleg tega še moško roko v pomoč. Ob pol dveh smo odšli od stanovanja, po približno desetih minutah pršli do letališča in takoj zavili na informacije. Od tam na Toll Dnata, kjer naj bi bila naša nadaljna navodila, kako dobiti moj zaboj. Očitno to sploh ni v tej stavbi in po odkritju, da nas je ta poizvedba stala 7 dolarjev parkirnine, odšli na iskanje durge. Nazaj na avtocesto, drugi izvoz, zato das mo pršli na isto lokacijo, samo na drugi strani ograje. Najprej prva soba, čakanje, pregled... ne, moja pošiljka je osebna, zato to ni prava lokacija. Gremo naprej. V naslednji sobi obstaja zvonec. Ki pa pritisneš vsakih par minut, dokler ne pride nekdo, da te postreže. Ta zaračuna, da kup papirjev in nas pošlje naprej. Zdaj gremo peš mimo stavbe, kjer smo bili najprej in še naprej na carino aka customs. Najprej k enemu okencu, ta das pet kup papirjev in nas pošlje k oknu A. Komplikacije, sprostitev, malo debat o plišastih medvedkih starih kot zemlja, nov kup papirjev in odkorakajte k oknu B. Ta prijazni gospod mi je že posodil svinčnik in sva bila skorajda na ‘ti’. Ker je vključno z zabojnikom prispel tudi seznam vseh stvari (ki sem ga morala še enkrat napisati, tokrat s prazno glavo), sem napisala vse po resnici. Tudi 200g poslovilnega darila oz čaja. Ta čaj je sprožil nadaljni postopek. Novi kupi papirja, dodatno plačilo, zamuda, komplikacije... po vsem tem gremo nazaj do stavbe, kjer sem plačala prvič. Da razložim, kaj se je dogajalo potem, je obvezno vedeti, da Avstralija obratuje od 9 ure zjutraj do max 5 popoldan. Ura je bila par minut pred četrto. Ker smo se prijaznemu gospodu s svinčnikom očitno smilil (vsa moja izobrazba mi ni pomagala določiti kakšne rastlinske ekstrakte vsebuje ta čaj), je ta dvignil klic in nam zagotovil, da bodo prtljago pregledali še danes in se nam opravičil za vse probleme. Nazaj na stavbo plačilo št. 1. Torej, z vsemi listi, mislimi o krofih, ki nas čakajo v avtu in zadovoljstvom, da kljub vsem težavam kovček vseeno dobimo danes, prikorakamo skozi vrata. Ura deset do štirih. Gospa hitro preleti liste in pravi: ‘oh škoda, očitno boste morali priti nazaj jutri.’ Po parih sekundah zijanja, se je naš šofer odločil spregovoriti o obljubi prijaznega moža s svinčnikom. Kjub zmedenosti nas posedejo in opravijo par telefonskih klicev. Preden nam dokončno povejo, da je očitno prišlo do pomote, ker carinik ne pregleduje prtlljage od treh naprej, mine že dobrih 40 min. Vse naše prošnje, ideje, grdi pogledi, žalostni pogledi, izgovori... vse to nič ni pomagalo. Šofer poznan tuki kot Cooke poznan tudi kot Jared zamudi na zadnjo turo prevažanja, poleg tega ne vemo, kdaj bomo lahko naslednjič uporabili avto.

Mučni izkušnji navkljub je preostanek dneva potekal v ustaljenem zabavnem redu... nakup hrane, dobile smo posodo, žlice, vilici....življenje se nadaljuje. Sledi večerno kopanje in pomoč fantom pri urejanju stanovanja. Estetika ni na njihovi strani.

V tistem trenutku sem ugotovila, kaj počnem v Sydneyu. Ni važno, kako izjemni so ljudje, ki me obdajajo v Sloveniji, kako me navdihujejo, kako jih imam rada in kako mi to ljubezen vračajo, kako jim želim najboljše ter kako neverjetni prijatelji so, vseeno potrebujem nekaj spodbude v drugačni obliki. Skupina ljudi, ki se ob vabilu na megacarsko žurko začne smejati, z izgovorom, da nas ne bo, ker bomo v tistem trenutku v cerkvi, ljudje, ki poslušajo isto glasbo, pojejo isto glasbo, poznajo iste ljudi.... ko je najljubša igrica imitiranje enega izmed Hillsong pevcev in ugibanje, kdo to je.

‘So ljudje, ki gledajo na čast le od daleč, kakor na zvezde....’ pravi Victor Hugo v Nesrečnikih. Kot da bi ves čas občudovala zvezde, zdaj pa so na dosegu moje roke... Nekaj tako posebnega je zdaj postal del vsakdana. Očitno moram odkriti tiste delčke sebe, ki jih še ne poznam....

5. januar 2010

Outta here in 4 days...

'Nehaj biti, kar si bil in postani, kar si.' -Paulo Coelho, Zahir

Vsak dan je darilo in ne dana pravica, pravi besedilo Nickelbackov. Precej prepričana sem, da niso ne prvi ne zadnji, ki so ugotovili to dejstvo. Problem pa je, da se tega ljudje zavedajo, ne znajo pa tega živeti. Drugi glasbeniki dneve razložijo drugače: kaj ti bo jutri brez garancije?...Tvoje življenje je samo verižna reakcija, ki te popelje iz dneva v dan. Strinjam se z obojimi - druga definicija je samo bolj posplošena. Tako živi velika večina ljudi. Plavajo s tokom, hočejo živeti čim bolj brezskrbno življenje, čim manj spustov. Če ni spustov, ni vzpenjanja. In media res. Dobra šola, dober faks, dobra služba, srečni otroci, ki so prav tako dobri v službi, na faksu, v službi, zato da lahko na stara leta počivamo. Vsi vemo, da se upokojenci radi izgovarjajo z: nimam časa. Kaj potem manjka?

Sprejmemo dan, takšen kakršen je, ga hočemo narediti ok. Ne najboljšega, ker pri tem tvegamo, da bo postal najslabši. Ok - to nam lahko v večini primerov uspe. Jutro, naše ambicije se ponovijo. Naj bo vse ok. Preden se zaveš, je srednja šola končana z veliko dni označenimi 'ok'.

Povedala sem že, povedala bom zdaj in povedala bom še kdaj v prihodnosti. Življenja, ki ga imam, ne bi zamenjala z nobenim drugim. Ljubeča družina, ki se je zame žtrvovala več kot enkrat, gruče prijateljev, ki mnogim drugim ostanejo nedosegljive sanje celo življenje.

Ampak zdaj moj dan ne bo več ok. Konec je sprejemanja dni in označevanja ok ob večerih. Konec je čakanja, da se življenje zares začne, ko veš, kaj si bil, kdo si in kaj boš. Nič več pasivnega načina, samo še aktivno tveganje. Bodo dnevi z oznako najslabši, najboljši, bo jokanje, stokanje... bo pa tudi svoboda, da živim svobodno življenje. Ne izbiram med najboljšim, kar imam. Sama ustvarjam.

Nič več tistega, kar bi lahko bila.... samo še tisto, kar sem.

Grem pakirat.