Včeraj smo imeli snemanje Hillsong Live. Če greš skozi zbirko mojih DVD-jev, jih ima 99% točno tak naslov. Prilika, da sem v živo tukaj - halo?! Da imam Level 2 pass, ki me spusti čisto v zakulisje, kadar koli mi zadiši in me možakarji tik preden odkorakajo na oder sprašujejo, kaj si mislim o novi pesmi, ki so jo napisali prejšnji večer...
Aja, ups. Nazaj na začetek.
Petek. Zadnji izpit. Začetek učenja se seveda zgodi ob desetih ponoči večer pred velikim testom in najboljši način, da si zapomnim določeno teorijo je, da ji dam latinsko ime. Angleščina in latinščina imata več skupnega, kot se mnogi zavedajo. Če me torej vprašajo, kaj pomeni to-in-to, najdem latinsko korenino, slovenski prevod (jej za latinsko-slovenski slovar, ki mi ga pošiljajo v Avstralijo!!) pa mi pove dovolj, da o tem lahko nakladam še eno večnost. In zadanem poanto. Ne pomaga pa, da se preveč navdušim nad idejo in ostanem pokonci do dveh zjutraj. Ne, da je to kakšno veliko presenečenje.
Petek. Predvsem me boli grlo do onemoglosti, glava približno enako in svet se začenja počasi vrteti. Do sobote zjutraj obležim. House MD na televiziji (cela sezona v dveh dneh ;)), čaj in zdravila v roki, ruta okoli vratu in novi ogromni plišasti zimski divji jelen v naročju. Božič je zagotovo v zraku :)
Nedelja je veliki dan, in čeprav se večina nenormalnega obnašanja telesa prestavi v glavo in vrtenje sveta s svetlobno hitrostjo, me živa duša ne bo prepričala, da ostanem doma. Cel popoldan v dvorani, edina naloga, ki jo imam z ekipo 12 drugih, je poskrbeti za glasbo v hodnikih. Šele na koncu smo ugotovili, da je prišlo do napake pri komunikaciji - ker je glasba lahko samo zelo glasna ali pa je ni, so se odločili, da je ne bo. Sem pa zato imela ogromno razlogov, da se sprehodim do zakulisja in malo poklepetam z odrsko ekipo. Pomagalo bi, če se vsa energija ne bi osredotočala na noge - kdo drug me bo namreč držal pokonci?
Proti koncu so se odločili, da jim ne koristim več tako veliko in me poslali sedet. Izbrala sem si sedež znotraj dvorane. Neverjetno je bilo videti prijatelje, ki so v rokah vrteli kamere in luči, stali na odru ali pa pred odrom in se nastavljali prijateljem s kamero. Ob 'malo bolj poskočnih pesmih' je dvorana s 17.000 ljudmi skakala kot eno.
Šele ko sem prišla domov, sem dojela, kaj sem preživela. Nekaj tako izjemnega je postalo nekaj popolnoma vsakdanjega. Isti ljudje s katerimi živim življenje, nakupujemo straniščni papir in se učimo za izpite, so pomagali izpeljati večer, ki bo za večno ujet na albumu. Prepotoval bo svet, videl slavne kraje in malo bolj skrite vasi nekje, kjer jih niti moj atlas ne ujame.
Večkrat sem rekla, da je moj smisel biti del nečesa, kar je večjega od mene.
Nečesa, kar bo prepotovalo svet in ga spremenilo.
Biti del nečesa takšnega je sedaj postalo del mojega jutra, popoldneva in večera.
'Ne biti' ni več opcija.
Ponedeljek: spim in sem tiho. Moja bolezen se je preselila v pljuča, ki iz sebe ne izstiskajo dovolj zraka za veliko količino govorjenja.
Da ohranim pravi zorni kot: vsaj svet se je postavil nazaj na svoje mesto.
:)
OdgovoriIzbriši