Med 'dnevnikovanjem' in poslušanjem Jeremy Camp (kar je najboljša varianta za pomiritev duha in telesa ;)) v sobi mi zapiha veter. Ker je pač dovolj toplo za na stežaj odprta vrata tudi pozno proti večeru po celem tednu oblačnega neba.
Trenutno pišem v dnevnik, ki mi ga je naredila Petra preden sem odšla.
Veter.
Vsaka stran poleti v svojo smer in se ustavi na strani, ki je bila napisana preden je knjiga prišla v moje roke.
Za takrat, ko ti je hudo...
Analiziranje vzrokov bolečine je izguba časa. Ne moreš se vrniti. Z ničemer ne moreš spremeniti, kar se je zgodilo. Kadar ti je zelo hudo, se skušaj v mislih osredotočiti na majhno radost. Vzemi si čas, da preboliš. Umiri se.
Po izgubi smo tako prazni - toda nauči se pustiti odprto srce in razum. Dovoli življenju, da te spet napolni. Ko trpiš, se zdi nemogoče - pa vendar, nove radosti čakajo, da zapolnijo praznino.
Želim ti srečo, ko pustiš, da preteklost mine - in se nekaj novega začne. Želim ti, da bi ti bili prihranjeni trpljenje, žalost in porazi. Ampak potem bi te to ločilo od vseh drugih bitij na tem planetu. Tako bolečina kot radost nas povezujeta v družino, zakon, prijateljstvo.
Na tvoji novi poti ti želim srečo, tako veliko, kot tudi tisto majhno, ki jo vidiš v sončnem zahodu. v cvetu, v pismu iz domovine....
VSO SREČO! MISLIMO NATE!
Kdo bi si mislil, da me je danes spravil v dobro voljo pogled na sončni zahod v moji sobi, hoja od šole do doma, kjer me na vsakem koraku spremlja drevo z živo vijoličnimi cvetovi? Da imam steno skoraj pokrito z vsemi karticami in pismi?
Kdo bi si mislil, da me bo mala tragedija še po tolikem času vlekla domov s silo večje od gravitacije?
Nihče ne bi pomislil, da bodo točno te besede na koncu tiste, ki me bodo spet dvignile. Ne sončni zahod, ne rože, ne listi papirja.
Beseda. Upanje. Prihodnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar